Select Page

Nadaljevanje … sedmošolci in doživljanje ogroženosti našega planeta

Tian Resnik Glažar: Pivci hrupa

Pivci hrupa tihi,
nehrupni brez glasov,
s tihimi trebuhi in
brez tresljavimi izpuhi,
so napadli glasen svet.

Ustvarili so jo ogromne količine,
brez mere so pili hrup tako,
da nastala je tišina.
A tako kot prej,
ni bilo, kot kakšen trup.

Tišino so osvobodili,
kolikor jo je bilo.
Zato, ker ni bilo več strojev,
je delovalo le kolo.

Zdaj naša dežela tiha je dežela,
nič več hrupa in cingljanja,
ni rožljanja, bobnenja in žvižganja.
Še sam si tiho mislim,
kako je sproščajoče.

Smo leta 2100 …
Dober dan, dame in gospodje ter seveda učenci.
Kot že veste, se bomo pogovarjali in podučili o naši Zemlji. Vsi se zavedate, kako lepa je izgledala naša Zemlja. Sedaj jo žal lahko gledamo le iz našega novega oz. nadomestnega planeta Elite. Ni več lepa, zelena in pisana, zdaj je samo pusta, prostrana in vsak kotiček izgleda kakor puščava. Tudi iz vesolja je ni preveč zabavno gledati, saj voda ni več modra oz. brezbarvna, ampak je rjava, umazana in predvsem ogabna!
Na našem Elitu živimo približno že osem let, to pa ni tako malo. Veliko otrok ni nikoli stalo na Zemlji in veliko nas je tam tudi zapustilo. V osmih letih se Zemlja ni niti pikico spremenila, ker smo jo ljudje preveč onesnažili. Potrebovala bi več milijonov let, da bi postala prava Zemlja.
Na podlagi tega smo se odločili, da bomo Zemlji pomagali.
Gospod Dane Zajc je že pripomogel tako, da je napisal pesem Pivci Tišine, ki otroke poučuje. Pripoveduje o prevelikem hrupu, ki povzroča onesnaženost. ˝Gospod učitelj, ali bomo tudi mi obravnavali to pesem?˝ ˝ Seveda Mia, v naslednjih urah.˝
Kako bomo pomagali? Vsak od vas bo od doma prinesel rastlino v zemlji in lončku. To bodo prejele posebne enote za obiskovanje Zemlje OEZ (obiskovalna enota Zemlje) in jih odnesle na Zemljo in posadile. Čakali bomo, da rastline začnejo rasti in sadili vedno nove.
Vodo bomo čistili s posebnimi napravami in čistilnimi eko sredstvi.
Naselili bomo živalske vrste… In nato bomo čakali in upali na najboljše.
ČEZ PETDESET LET…
Na Zemlji se ponovno da zaživeti, ampak smo se ljudje skupno odločili, da bomo tja hodili na pestre izlete, razburljiva kampiranja … saj nočemo doživljati to, kar smo doživljali pred petdesetimi leti. Začeli smo se zavedati lepot Zemlje.

Sedmošolci smo razmišljali o pravi pesmi in o problematiki zvočnega onesnaževanja.

V okviru dokazovanja svojega znanja so sedmošolci razmišljali o pravi pesmi in o problematiki zvočnega onesnaževanja. Na razpolago so imeli naslednje možnosti: pesem pretvoriti v strip, napisati spis z naslovom Pravo življenje, dramatizacijo, ilustrirati vsako kitico pesmi, napisati novo pesem ali reklamo ter napisati spis na temo, kako si predstavljamo naš planet okoli leta 2100. Izbrali so si eno izmed možnosti ter se lotili ustvarjanja. Ko so nastali izdelki, sta sledili uri predstavitev izdelkov ter medvrstniških povratnih informacij.

Ponosno objavljamo nekaj izdelkov … Nadaljevanje sledi …

Petra Špegel Sovič


LETO 2100

Nekega dne sem se zamislila, kaj bo v letu 2100… Letos je leto 2100. Gledam planet in se zamislim. Zakaj? Zakaj smo mu to naredili? Zakaj smo podirali drevesa? Zakaj smo gradili avtoceste? ZAKAJ? Zdaj le še siv pesek, če imamo srečo, nam veter vsakih par mesecev prinese suho travo. Spomnim se časov, ko so žuborele prečudovite reke, ko je bil zrak še čist. Zdaj ni več modrega neba, zdaj je le še črnina. Ne vemo, kdaj je noč oziroma kdaj je dan.

Veliko družin se je pod prisilo vkrcalo na rakete in odšli so na Mars. Ampak, ali bomo tudi Mars uničili? Ko grem v trgovino po kruh, rabim tri maske, dvojna očala, ruto ter rokavice. Slišim hrup tovarn, niti ene same duše okoli. Sirene tulijo, robotski roparji si dajejo duška. Spomnim se časov, ko smo imeli doma vrt in smo lahko pridelali svoje izdelke. Moji prijatelji so skoraj vsi odšli na Mars. Moja astma je tako močna, da me ubija.

Verjetno se sprašujete, zakaj me v bolnici ne pozdravijo. No, naj vam povem, zakaj. Ker je bilo ljudem več do tovarn kot do človekovega zdravja. Skoraj vse bolnice so podrli za tovarne in zaradi tega starejši od 50 let nismo sprejeti v bolnišnico, če potrebujemo zdravljenje. Grozno, kajne? Ampak vam povem še nekaj? Še huje je, da ne poznamo nikogar. No, jaz imam srečo, saj se moja prijateljica ni odselila na Mars. Tudi ona piše. Vsi jo poznamo. Ljudje smo končno začeli brati, ampak zakaj? Ker nam v prostem času ne preostane drugega kot branje ali pisanje. Poslavljam se in vam dajem nasvet. Če se boste preselili na Mars, mu ne naredite tega, kar smo naredili Zemlji. Mars je naša druga in edina možnost.  

Tinkara Turinek


PESEK IN SAMOTA

Leto 2122, kar nekaj časa naprej, a ne. Možno je, da bodo otroci morali nositi plinske maske, ko bodo hodili v šolo ali na sladoled. Morda sladoleda sploh ne bo več, morda ne bo več mleka, morda pa se bo atmosfera toliko ogrela, da se bo sladoled prvo sekundo, ko ga bodo vzeli iz hladilnika, stopil. Morda pa nas sploh ne bo več.

Poglejmo malo današnji svet: Avti, toplogredni plini, onesnažena voda, zrak, prst, reke v Afriki, polne plastike, topitev ledenikov v oceanih, drastične spremembe v podnebju, povečana sušna obdobja in veliko več stvari, za katere nisem še dovolj inteligenten, da bi jih razumel.

Veliko stvari je, ki škodijo nam in Zemlji v celoti. Veliko stvari pa je tudi, ki pomagajo v boji proti vsej onesnaženosti: npr. uporabljanje steklenic namesto plastenk, uporabljanje svojih vrečk, varčevanje z vodo itd. Ampak vsi ljudje in vse države se lahko združimo in pripomoremo vsem tem problemom.

Leta 1980 so znanstveniki odkrili ogromno luknjo v ozonski plasti, katero je povzročal plin CFC. Če ne bi vse države sveta pristopile in ukinile uporabo tega plina bi bile posledice hude. Ta nesreča z dobrim koncem nas uči, da še lahko rešimo Zemljo, ampak le, če si vsi pomagamo.

Resnično upam, da lahko rešimo našo Zemljo. Bilo bi lepo, če ne bi morali zapustiti Zemlje naslednjih 100 let. Upam pa tudi, da ne bo edina stvar, ki bo ostala na Zemlji, tabla z napisom Nikogar ni več tukaj, le pesek in tišina.


PLANET LETA 2100

Zakaj bi bili glasni, če smo lahko tihi?

Trenutno smo leta 2100 in tukaj je glasno kot še nikoli. Ime mi je Manja in stara sem devetdeset let in bolj težko prenašam hrup, ampak sem že vajena. Kot lahko sklepate, sem rojena leta 2010. Ko sem se rodila, je bilo prečudovito, saj je bilo vse tiho, no, vsaj tako mislim, ker se tega trenutka seveda sploh ne spomnim. Ko sem odraščala, sem si vedno želela vsaj malo tišine, ampak je nikoli nisem dobila. Še vedno se spominjam dne, ko mi je dobra prijateljica prišepnila: ,,Če ne bo tišine, ne bo planeta, če ne bo planeta, ne bo nas, če ne bo nas, se bo cel krog uničil.”  In prav je imela, saj nas kmalu ne bo več. Še vedno imam prijateljico, ki je stara enaindevetdeset let, v primerjavi z mano je ona v zelo slabem stanju, a kljub temu še vedno piše spise, zgodbe, pesmi in vse, kar znam našteti. Bilo je lepo jutro, saj sem se počutila zelo dobro, ampak je kljub temu bilo zelo glasno in prav tako je bil torek in ob torkih se vsako jutro odpravim na čaj k tej enaindevetdeset letni prijateljici. Ko sem prišla k njej je še spala. No, vsaj tako sem mislila, ampak sem potem ugotovila, da je umrla. To me je tako travmatiziralo in prizadelo, da sem doživela kap. Ampak sem jo tudi preživela, ker močna in žilava ženska! Še vedno vsak dan obiskujem grobove mojih starih prijateljev, ki na žalost niso več z mano.

Pavlina Štraus

Teodor Torbica: France in Julija postaneta prelep par

Nekoč živel gospod je lep,
ime mu bilo je France Prešeren,
pesništvo je rad imel,
kot njegove domovine spev.

Prešeren je v Ljubljan’ živel,
a kaj hitro je doumel,
da se je v žensko zastrmel,
češ kdo ne bi imel punce te.

Kaj hitro je ugotovil,
da jo bo rabil,
ker bo brez nje
svoje srce razbil.

Čez nekaj dni ob Ljubljanici
videl je svojo Julijo,
rad jo je imel ter rad ji je zapel,
da jo najrajši bi imel.

Julija ga je videla,
kaj hitro bila je očarana,
bila je malo utrujena,
tedaj je legla k njem’.

Prešeren jo sedaj gleda,
a kaj hitro nastane zmeda,
ko ga Julija sedaj pogleda,
tedaj se iznenada oglasi
in ptičica zažvrgoli.

Oba se nasmejita,
povesta si dva mita,
ter dojameta, da se ljubita,
in že jutri se poročita.

Skupaj se imata rada,
na poroki je velika parada,
da jima zaigra kar vojska armada.

Naslednje leto dobita otroka,
ta jima vse živce popoka,
vseeno ga imata rada,
čeprav je tečen kot dva gada.

Vse se tako zaključi
in se konča v najlepši luči.

Vir: https://portal-os.si, pridobljeno februar 2022.

Friendship

Today I am going to tell you all about friendship, all the important qualities that I look for in a friend and something about my personality.

I personally think that I am quite optimistic because I always try to find a positive thing in a bad situation. I am a very supportive person and I always support my friends no matter the situation. I am also a kind person; if you ask me to help you with something, I will always give you a hand.

Even though I love my friends and my life would be very different without them, they are not as important as my family. I always put my family in the first place because they are always by my side and they always support my decisions.

The qualities I look most for in friends are kindness, because I don’t want to be around negative energies and negative people. I love when my friends are very honest because I wouldn’t want my friends to lie to my face and tell me things that they don’t actually mean. I avoid people that are rude and selfish because I don’t want to start acting like them and develop their negative qualities.                                                                                                                           

 I am very thankful to have such amazing people in my life and be able to call them my friends.

Maša Marinšek, 9. a

Mali princ

Nekateri devetošolci smo prebrali sodobno pravljico za vse generacije Mali princ. Po druženju s knjigo smo se podali v svoje domišljijske svetove. Dva spisa delimo z vami.


MOJE SREČANJE Z MALIM PRINCEM

Nekega dne sem se vračal iz šole domov. Bil sem pod velikim stresom, saj smo imeli  napovedan test, snov pa mi še ni bila povsem jasna.

Tako sem hitel, da sem skoraj pohodil majhnega dečka s pšenično rumenimi lasmi. Začuden me je vprašal: »Kam pa se ti tako mudi?« Nekaj časa sem ga gledal, nato pa odgovoril: »Domov, učiti se moram.« »Zakaj se moraš učiti?« ga je zanimalo. »Da bom znal,« sem odgovoril nekam nepotrpežljivo. »In kaj ti bo znanje?« je še kar vztrajal. Na meji besa sem rekel: »Zato, da bom uspešen v življenju!« Nisem mogel verjeti, da me je nek popolnoma neznan otrok spravil čez mejo moje potrpežljivosti. Že sem hotel odvihrati naprej, ko je rekel: »Le kaj ti bo v življenju uspeh, ko pa ne opaziš sveta okoli sebe?« Obrnil sem se, da bi mu odgovoril, a ga že ni bilo več. Zamišljeno sem se odpravil naprej in ugotovil, da odgovora sploh ne poznam.

Njegova misel mi dolgo ni dala miru. Kaj je pomembneje? Uspeh ali ljudje in stvari okoli mene? Prišel sem do zaključka, da je imel prav. Če kdo ve, kaj je za mene uspeh, kaj so moji cilji v resnici, sem to lahko le jaz. Ne pa družba, s svojimi določenimi ideali in pričakovanji. Čas je, da začnem  živeti svoje življenje!

Leon Pritržnik, 9.a


POTOVANJE DOMOV

(moje domišljijsko srečanje z Malim princem)

Bila je jasna poletna noč. Na strehi naše hiše sem opazovala plesoče zvezde, ko sem zaslišala droben glas, ki je vprašal: »Kaj počneš?« Obrnila sem se, da bi uzrla, komu pripada. Presenečena nad prizorom sem z glasom, v katerem je bilo zaznati  začudenje, odgovorila, da preprosto gledam zvezde. Mali deček  pa je pristopil in dejal: »Zvezde so lepe zaradi cvetice, ki je ne vidimo.« Za tem je malo okleval, nato pa pripomnil: »Na poti do tja gor sem ravnokar. Želiš iti z menoj?« In ker nisem imela kaj boljšega početi, sem prikimala ter  vstala, da bi zlezla na krov njegovega letala. Fant v zeleni opravi in z neskončnim rumenim šalom se je usedel pred menoj ter vzletel… in že sva bila na poti.

Takoj sva bila v zraku visoko nad vsemi… Bilo je tako mirno kot morje.  Preletela sva gozdove, travnike, mesta, naselja in hribovja, ko je spregovoril, da greva poprej  še po njegovo prijateljico. S prijaznim tonom sem ga vprašala: »Kdo pa je ta tvoja prijateljica?« A odgovoril mi je s samo tišino. Mislila sem, da je preveč zaposlen z pilotiranjem, in da je to razlog za njegov molk. Kmalu pa je spregovoril: »Poglej! Mislim, da je tam doli.«  In usmeril najino plovilo proti pšeničnem polju, ki se je raztezalo ob gozdu. Težko je bilo videti, na koga ali kaj je kazal v polnočni mesečini.

Ko pa sva se bliskovito približala tlom, se mi je vid malce razjasnil in zagledala sem veliko skalo, na njej pa preplašeno lisico. Zdela se mi je v škripcih, zato sem takoj, ko sva z zlatolascem pristala, zlezla iz letala. Že od daleč sem opazila vitko skrivnostno figuro, ki je strašila lisico. Da bi jo prepodila, sem začela mahati z rokami. Ko sva z dečkom prišla do skale, o prikazi pod kupom kamenja ni bilo ne duha ne sluha. Fantu sem dala roko, da je zlezel na vrh do svoje prijateljice in jo v naročju  varno prinesel na mirna tla. Skupaj smo se odpravljali proti letalu, ko je lisica z globokim glasom dejala: »Hvala, ker si me rešila pred kačo.« Po glavi mi je kar razbijalo vprašanje, čemu bi kača napadla lisico. Kaj je počela in kaj je nameravala?  Navzven sem se pretvarjala, zato sem bila videti ne presenečeno ter sproščeno. Deček na moji desni pa je z grimaso na obrazu rekel: »Poskrbel bom, da te kača nikoli več ne bo nadlegovala!«

Vkrcali smo se v naš leteči prevoz in deček z rumenimi lasmi mi je izročil lisico v naročje, saj na sprednjem sedežu ni bilo prostora za oba. Iz oddaljenega prtljažnika sem povlekla obliže in povoje ter povila poškodovano lisičkino tačko. Deček pa se je med tem pripravljal na polet. Priznam, da sem šele tedaj pomislila, kako mu je ime. In zakaj je pravzaprav namenjen proti zvezdam. A ko sem ga vprašala, kar me je zanimalo, mi spet ni odgovoril. V glavi sem si izmišljevala razloge, zakaj je tako, da nič ne odgovarja, ampak še preden sem se domislila, smo že bili v zraku in veter mi je rahlo pihal skozi lase. Ustavila sem se pri misli, da sam rajši sprašuje, kot odgovarja.

Najbrž sem zaspala, saj je bila naslednja stvar, ki se je spominjam, starec z dolgo belo brado. Sedel je za mizo z lupo v roki in knjigo pred sabo ter mahal z levo roko: »Pozdravljen, Mali princ!« Fant z imenom Mali princ pa je pomahal nazaj dedku, ki je stanoval na majhni vesoljski žogi. Kmalu zatem  sem zaslišala ljubko smrčanje lisice in ugledala še nekaj krogličastih teles s prebivalci, ki so bili preveč zaposleni, da bi pozdravili princa. Gospoda, ki je prižigal in ugašal svetilko, človeka, ki je ves čas sešteval in nekaj prešteval, strica s steklenicami, nekoga, ki se je ves čas gledal v ogledalo z velikim oranžnim klobukom in žalostnega starca z ogromnim plaščem na visokem prestolu. Bilo je videti, kot da so vsi stanovali na manjših planetih.

Nenadoma pa smo se približali asteroidu, malo večjemu od hiše, ki je vseboval tri majhne vulkane in rdečo rožo, pokrito z nečem. Na prvi pogled se je zdelo, kot da okrogel kamen nima prebivalca in bila sem presenečena, ko smo se začeli spuščati proti njemu. Zaradi hrupa se je tisti trenutek zbudila tudi lisica in že smo pristajali na modrikastem telesu. Mali princ se je spustil iz letala in objel bodičasto cvetico, ki sem jo šele takrat spoznala kot vrtnico. Zdela se mi je otožna. Z lisico sva bili srečni za najinega princa. Zato sva izstopili iz našega prevoza in  pristopili k  skupinskem objemu. Bil je topel in dobrodošel.

Naenkrat pa sem zaslišala: »Inja? Zbudi se, zamudila boš v šolo!«

Inja Klauž, 9. b