Select Page

Adrian P. Kezele, Angel pod masko

Nisem prepričana, da sem upravičena do tega, da pišem o tem čtivu, ker romana (Mislim, da je roman.) nisem prebrala do konca. Razlog je zelo preprost: Knjiga mi ni bila všeč.

Čtiva z vsebino, kakršna je, na primer, vsebina Angela pod masko ali pa Alkimista, deloma morda tudi Galeba, sama pri sebi imenujem »proza ezoterike«. Zdi se mi, da globoke življenjske resnice poenostavljajo in tudi banalizirajo, hkrati pa jih skušajo predstaviti kot nekakšne skrivne nauke, ki nam bodo dostopni, če se bomo dovolj poglobili v sebe in v druge, v naravo in v stvarstvo, ki sploh čaka samo na to, da nam bo, ko bomo dovolj poduhovljeni, zreli in pripravljeni tudi v vseh drugih pogledih kar samo od sebe stopilo naproti.

Mogoče utegne kdo reči, da ne znam brati med vrsticami in ne pravilno tolmačiti metafor, ki so sestavni del takega čtiva. Najbrž res ne. Mogoče utegne kdo reči, da si domišljam, da sem nekakšen realist. Tudi to drži. In to je najbrž razlog, da so mi veliko bolj všeč nekatera druga dela, ki so se v teh dveh letih pojavila na našem bralnem seznamu, npr. Francoski testament, Gospa Bovary, Njeno življenje, Čefurji raus!, Nedotakljivi. Ta in takšna čtiva me nagovarjajo, vse, kar je v njih, je zame razumljivo in toliko povedno, da kar samo od sebe »pade v moj sistem«.

Naj to ne izzveni kot kritika. Je samo in zgolj pojasnitev osebne preference. Mislim, da je prav lepo, če so naši bralni okusi drugačni in raznoliki. Tudi to je namreč delček sestavljenke, ki se ji reče pestrost življenja.

 

IVANA ŠIKONJA

Delite s prijateljiShare on Facebook