2. novembra 1971 je v Velenju vrata odprla nova, 3. osnovna šola, ki so jo kasneje poimenovali po pesniku Antonu Aškercu.
Udejanjene ideje arhitektov in snovalcev … vznemirljiva privlačnost novega … pričakovanje …
Zaprta vrata, ki so čakala, da jih male in malo večje dlani odprejo in nove, tihe prostore napolnijo s svojimi glasovi, čutenjem, sanjami … da koraki na praznih hodnikih odtisnejo svoje poti … da učenci in učitelji s svojim bivanjem v novi zgradbi v spomin časa zapišejo nove zgodbe …
Neizprosni tok časa je novo počasi spremenil v vsakdanje, danes v včeraj.
Majhni koraki so se skozi leta daljšali, dokler niso postali dovolj dolgi, da so lahko krenili na nove poti. V obraze so se zarisale gubice življenjske zgodovine, v klopi so se odtisnile praske premnogih ur. In medtem ko so sledovi doživetega bledeli v spomine, jih je vrtinec časa vedno znova prekrival z barvitimi izzivi novega, s spremembami, ki so ustvarjale nove, sveže podobe.
Ko bi lahko zidovi učilnic pripovedovali zgodbe, doživete v objemu njihovih sten! Kdo bi lahko preštel vse obraze, ki so se izmenjali v njih, ali ure, preživete v včasih utesnjujočem prostoru klopi, ko je drugačnost, posebnost in osebnost posameznikov ustvarjala pisan kolaž skupnega, razrednega doživetja?
Ko bi lahko hodniki in stopnišča razkrili vse skrivnosti, zaupane z obljubo molčečnosti največjega prijateljstva na svetu. Kdo bi lahko preštel vse stopinje hitečih, razposajenih ali obotavljajočih se korakov, ki so jih ničkolikokrat na dan premerili podolgem in počez, obteženi s težo ali vedrino svojega danes?
Ker šola niso le prostori, stene, klopi in table. Šola so predvsem ljudje, ki med temi stenami preživijo velik in pomemben del življenja. Šola so učenci, ki s svojo neusahljivo energijo mladosti in zaupanjem v uresničitev tudi najbolj drznih sanj prinašajo izzive novega. Šola so učitelji, ki poskušajo mladim ne le ponuditi nova znanja, ampak jih predvsem naučiti iskati v sebi iskrice mogočega in jim jih pomagati prižigati.
Šola so ljudje, ki med njenimi stenami delijo življenje in s svojim sobivanjem ustvarjajo pisan mozaik doživetega, občutenega, so dragocen mozaik spominov … že 50 let.
Čestitke vsem, ki ste bili ali ste še delček naše 50-letnice.
Predvsem pa velika zahvala za opravljeno delo bivšim ravnateljem OŠ Antona Aškerca Velenje: Pankracu Semečniku, Cveti Pušnik in Mihi Macurju.
Vse najboljše naša šola! Ostani še mnogo let prijazen in ustvarjalen drugi dom novim generacijam učencev.
Učenci, zaposleni in ravnatelj Zdenko Gorišek
