Od zgodbe o pšeničnem zrnju preko Miklavževih orehov do svetlečih vrtavk in Rudolfovega plesa
Letošnji december je bil v prvih razredih podaljšanega bivanja prav poseben, saj smo imeli v razredu skozi ves december kar tri jelke. Prvo so učenci krasili med poukom, ko so skupaj s knjižničarko in razredničarko prebirali decembrske zgodbe in za vsako obesili okrasek z njeno vsebino, druga je bila jelka iz kartona, ki so jo obletavale čebele, saj so se med poukom pogovarjali o teh marljivih živalcah, ki pripomorejo, da smo okušali tudi tradicionalni slovenski zajtrk s slastnim medom, no, tretja smrečica pa je bila lesena in…imela je 24 majhnih predalčkov, oštevilčenih od 1. do 24. decembra!
In vsak dan nam je škrat Popolin v predalčku pustil presenečenje – ali je to bila praznična naloga, ki smo jo imeli priložnost opraviti, ali je bila to praznična zgodba, ki smo jo imeli priložnost podoživeti ali se je skrival praznični namig za razrešitev skrivnosti, ki jo je imel škrat Popolin v mislih.
Tako smo prisluhnili zgodbi o pšeničnem zrnju in ga tudi sami ogreli v svojih dlaneh, vdahnili vanj dobre želje za nas, za naše družine, za naše učitelje, za našo šolo, za naše mestu, za našo državo, za ostale otroke in ljudi po svetu ter ga posejali, da skrbno zalivali in opazovali, kako raste. Srečali smo se tudi z legendo o svetem Miklavžu, ki nam je prinesla tudi prave orehe in terilnik, s katerim smo strli vsak svoj oreh in si ga privoščili pri popoldanski malici ter izvedeli, kako koristi našim možganom. V predalčkih so se skrivali tudi vijola trak, ki nas je opominjal na prijateljstvo in mirno reševanje morebitnih sporov, imeli smo se tudi priložnost izreči, če nam je za kaj žal, pa kamenček težkih občutkov, ki smo jih položili vanj, nam je tudi pomagal pričakovati praznične dni z večjim veseljem, enkrat nam je škrat podtaknil migetajoče učke in komaj smo ugotovili, da nam je z njimi želel povedati, da nas čaka ustvarjalnica izdelovanja prazničnih voščilnic. Ali pa podtaknjem predpasnik, ki je nakazoval peko slastnih medenjakov in borovničevih mafinov in plutovinast zamašek za svetleče vrtavke – igrače, ki smo jih izdelali za nekoga, ki nima toliko igrač kot mi in v posebni košari smo ves teden zbirali sladkarije, tiste, ki smo se jim bili pripravljeni odreči za družino s tremi otroki. In vadili smo izrekanje voščil – tudi to je bila skrivna naloga. In Rudolfov ples smo komaj čakali prav na zadnji decembrski dan pred prazniki, ko smo izvedli tudi tekmovanje s svetlečimi vrtavkami, uganili vse uganke, ki so bile skrite v predalčkih med vikendi in ko smo pobarvali še praznično pobarvanko in raznosili voščilnice po vsej šoli.
Kako nam je zrasla pšenička, kako so nam uspeli mafini, kakšna je izgledala lesena smrečica, kako je izgledalo, ko plešeš Rudolfov ples in pristaneš na tleh, si oglejte v Galeriji fotografij.
