Radovednost je pot do novih odkritij. Mladi naravoslovci, ki pod mentorstvom učiteljice kemije Sonje Zagar odkrivajo male – velike skrivnosti naravoslovja, to dobro vedo. In uživajo v zabavnem eksperimentiranju. 22. in 24. januarja so otrokom iz enot Vrtiljak, Najdihojca in Jakec ter učencem 1. razreda podružnične šole Pesje in CVIU poskušali pokazati nekaj svojih “odkritij”. Gostje so lahko uživali v “hiši eksperimentov” in mini živalskem vrtu, se veliko novega naučili, predvsem pa odkrili, da je tudi znanost lahko zelo zabavna. Galerija slik
Znanstveniki potrebujejo pri svojem delu zaščitna oblačila. Tudi mi smo si jih nadeli, pa še pisanih barv so bila.
Razdelili smo se v dve skupini. Ena se je podala raziskovat v hišo eksperimentov, druga pa spoznavat prebivalce mini živalskega vrta.
Kdo bi si mislil, da je škrobna zmes, s katero se včasih sladkamo v pudingu, lahko tako zabavna za gnetenje in packanje.
Kako se naredi čisto pravi izbruh vulkana, vam ne bomo izdali. Boste morali obiskati našo hišo eksperimentov. Mi ga znamo narediti, pa še barvo lave smo sami izbrali. Naš vulkanček je bruhal rumeno lavo.
Le nekaj potegov s flomastri … potem pa čudežen, pisan cvet kar sam “zraste”…
Tudi skrivnost letečih mini raket smo spoznali… Potem pa smo počasi prešteli do deset … in naše plastične raketice so z glasnim pokom poletele visoko v zrak.
Kdo bo naredil večji milni mehurček, smo tekmovali. Ali pa se pogumno postavili v pravi “milni tunel” … in ostali čisto suhi.
Ko smo preizkusili vse, kar so nam mladi naravoslovci pripravili v hiši eksperimentov, nas je čakalo še druženje s prijaznimi prebivalci mini živalskega vrta.
Šolski hrček Tonči je živahno vohljal množico rok, ki so ga skušale pobožati.
Marsikdo med nami je prvič od blizu videl močerada, ali ga celo prijel. Izvedeli smo, zakaj ga moramo prijeti z vlažnimi rokami, pa tudi to, da je ta prijazni in koristni prebivalec naših gozdov ogrožen in zaščiten.
Če je bil močerad bolj hladen in vlažen, pa je bila živahna psička Mini ena sama mehkoba, ki je kar vabila k božanju.
Prav tako kot zajčka … angora Miki
in črni Maks.
Pravi izziv za pogumne naravoslovce je bil prijazen kačon – piton Vili. Saj sploh ni hladen, smo ugotovili … in se hitro spoprijateljili z njim.
V kemijsko naravoslovni učilnici pa smo odkrili še mnoge druge zanimivosti. V akvariju je počasi plavala vodna želva rdečevratka. V sosednjem so se živahno lovile ribice, med njimi pa je ribon čistilec pridno opravljal svoje delo.
Kdo bi si mislil, da sol, s katero mama soli juho, dobimo iz takšnega kamna. In kako ogromen je en sam kristalček, če ga pogledamo skozi tole napravo, ki se imenuje mikroskop.
Ogledali smo si tudi zanimivo zbirko kamnov – mineralov.
Kakšna nenavadna tabla, ki zna celo posnemati glasove živali, če pritisneš nanjo.
Ob koncu smo bili za naše navdušeno raziskovanje nagrajeni še z balončkasto živalco, ki smo jo lahko odnesli domov. Tudi mi bomo znanstveniki, ko bomo veliki, smo sklenili. Prav gotovo bo še kje kakšna neodkrita stvar počakala na nas.
