Nekateri devetošolci smo prebrali sodobno pravljico za vse generacije Mali princ. Po druženju s knjigo smo se podali v svoje domišljijske svetove. Dva spisa delimo z vami.
MOJE SREČANJE Z MALIM PRINCEM
Nekega dne sem se vračal iz šole domov. Bil sem pod velikim stresom, saj smo imeli napovedan test, snov pa mi še ni bila povsem jasna.
Tako sem hitel, da sem skoraj pohodil majhnega dečka s pšenično rumenimi lasmi. Začuden me je vprašal: »Kam pa se ti tako mudi?« Nekaj časa sem ga gledal, nato pa odgovoril: »Domov, učiti se moram.« »Zakaj se moraš učiti?« ga je zanimalo. »Da bom znal,« sem odgovoril nekam nepotrpežljivo. »In kaj ti bo znanje?« je še kar vztrajal. Na meji besa sem rekel: »Zato, da bom uspešen v življenju!« Nisem mogel verjeti, da me je nek popolnoma neznan otrok spravil čez mejo moje potrpežljivosti. Že sem hotel odvihrati naprej, ko je rekel: »Le kaj ti bo v življenju uspeh, ko pa ne opaziš sveta okoli sebe?« Obrnil sem se, da bi mu odgovoril, a ga že ni bilo več. Zamišljeno sem se odpravil naprej in ugotovil, da odgovora sploh ne poznam.
Njegova misel mi dolgo ni dala miru. Kaj je pomembneje? Uspeh ali ljudje in stvari okoli mene? Prišel sem do zaključka, da je imel prav. Če kdo ve, kaj je za mene uspeh, kaj so moji cilji v resnici, sem to lahko le jaz. Ne pa družba, s svojimi določenimi ideali in pričakovanji. Čas je, da začnem živeti svoje življenje!
Leon Pritržnik, 9.a
POTOVANJE DOMOV
(moje domišljijsko srečanje z Malim princem)
Bila je jasna poletna noč. Na strehi naše hiše sem opazovala plesoče zvezde, ko sem zaslišala droben glas, ki je vprašal: »Kaj počneš?« Obrnila sem se, da bi uzrla, komu pripada. Presenečena nad prizorom sem z glasom, v katerem je bilo zaznati začudenje, odgovorila, da preprosto gledam zvezde. Mali deček pa je pristopil in dejal: »Zvezde so lepe zaradi cvetice, ki je ne vidimo.« Za tem je malo okleval, nato pa pripomnil: »Na poti do tja gor sem ravnokar. Želiš iti z menoj?« In ker nisem imela kaj boljšega početi, sem prikimala ter vstala, da bi zlezla na krov njegovega letala. Fant v zeleni opravi in z neskončnim rumenim šalom se je usedel pred menoj ter vzletel… in že sva bila na poti.
Takoj sva bila v zraku visoko nad vsemi… Bilo je tako mirno kot morje. Preletela sva gozdove, travnike, mesta, naselja in hribovja, ko je spregovoril, da greva poprej še po njegovo prijateljico. S prijaznim tonom sem ga vprašala: »Kdo pa je ta tvoja prijateljica?« A odgovoril mi je s samo tišino. Mislila sem, da je preveč zaposlen z pilotiranjem, in da je to razlog za njegov molk. Kmalu pa je spregovoril: »Poglej! Mislim, da je tam doli.« In usmeril najino plovilo proti pšeničnem polju, ki se je raztezalo ob gozdu. Težko je bilo videti, na koga ali kaj je kazal v polnočni mesečini.
Ko pa sva se bliskovito približala tlom, se mi je vid malce razjasnil in zagledala sem veliko skalo, na njej pa preplašeno lisico. Zdela se mi je v škripcih, zato sem takoj, ko sva z zlatolascem pristala, zlezla iz letala. Že od daleč sem opazila vitko skrivnostno figuro, ki je strašila lisico. Da bi jo prepodila, sem začela mahati z rokami. Ko sva z dečkom prišla do skale, o prikazi pod kupom kamenja ni bilo ne duha ne sluha. Fantu sem dala roko, da je zlezel na vrh do svoje prijateljice in jo v naročju varno prinesel na mirna tla. Skupaj smo se odpravljali proti letalu, ko je lisica z globokim glasom dejala: »Hvala, ker si me rešila pred kačo.« Po glavi mi je kar razbijalo vprašanje, čemu bi kača napadla lisico. Kaj je počela in kaj je nameravala? Navzven sem se pretvarjala, zato sem bila videti ne presenečeno ter sproščeno. Deček na moji desni pa je z grimaso na obrazu rekel: »Poskrbel bom, da te kača nikoli več ne bo nadlegovala!«
Vkrcali smo se v naš leteči prevoz in deček z rumenimi lasmi mi je izročil lisico v naročje, saj na sprednjem sedežu ni bilo prostora za oba. Iz oddaljenega prtljažnika sem povlekla obliže in povoje ter povila poškodovano lisičkino tačko. Deček pa se je med tem pripravljal na polet. Priznam, da sem šele tedaj pomislila, kako mu je ime. In zakaj je pravzaprav namenjen proti zvezdam. A ko sem ga vprašala, kar me je zanimalo, mi spet ni odgovoril. V glavi sem si izmišljevala razloge, zakaj je tako, da nič ne odgovarja, ampak še preden sem se domislila, smo že bili v zraku in veter mi je rahlo pihal skozi lase. Ustavila sem se pri misli, da sam rajši sprašuje, kot odgovarja.
Najbrž sem zaspala, saj je bila naslednja stvar, ki se je spominjam, starec z dolgo belo brado. Sedel je za mizo z lupo v roki in knjigo pred sabo ter mahal z levo roko: »Pozdravljen, Mali princ!« Fant z imenom Mali princ pa je pomahal nazaj dedku, ki je stanoval na majhni vesoljski žogi. Kmalu zatem sem zaslišala ljubko smrčanje lisice in ugledala še nekaj krogličastih teles s prebivalci, ki so bili preveč zaposleni, da bi pozdravili princa. Gospoda, ki je prižigal in ugašal svetilko, človeka, ki je ves čas sešteval in nekaj prešteval, strica s steklenicami, nekoga, ki se je ves čas gledal v ogledalo z velikim oranžnim klobukom in žalostnega starca z ogromnim plaščem na visokem prestolu. Bilo je videti, kot da so vsi stanovali na manjših planetih.
Nenadoma pa smo se približali asteroidu, malo večjemu od hiše, ki je vseboval tri majhne vulkane in rdečo rožo, pokrito z nečem. Na prvi pogled se je zdelo, kot da okrogel kamen nima prebivalca in bila sem presenečena, ko smo se začeli spuščati proti njemu. Zaradi hrupa se je tisti trenutek zbudila tudi lisica in že smo pristajali na modrikastem telesu. Mali princ se je spustil iz letala in objel bodičasto cvetico, ki sem jo šele takrat spoznala kot vrtnico. Zdela se mi je otožna. Z lisico sva bili srečni za najinega princa. Zato sva izstopili iz našega prevoza in pristopili k skupinskem objemu. Bil je topel in dobrodošel.
Naenkrat pa sem zaslišala: »Inja? Zbudi se, zamudila boš v šolo!«
Inja Klauž, 9. b
