Vitka Kolar: POKRIJ ME, MAMI
Gre za leposlovno pripoved z dokumentarno vrednostjo in zgodbo o materi otroka z Downovim sindromom.
Avtorica Vitka Kolar nam predstavi sebe, svojega sina, svojega moža, svojega očeta, svojo sestro in svojega prijatelja v prijetni in simpatični pripovedi. Ker pripoveduje sama, v prvi osebi torej, je pripoved zelo prepričljiva. In to brez solzavosti, tragičnosti in dramatiziranja. Kljub temu, da je bilo rojstvo otroka z Downowim sindromom hud šok; kljub temu, da je odločitev o tem, da bo otroka obdržala, morala dozoreti; kljub temu, da je njen Andrej njeno življenje v vseh pogledih obrnil na glavo; kljub temu, da so pogledi ljudi, ki so opazili, da je Andrej drugačen, boleli; kljub boleči in mnogo prerani izgubi dragega moža, očeta in sestre.
Menim, da je narava modro poskrbela za to, da človek ob najprelomnejših trenutkih svojega življenja reagira nagonsko, ne razumsko. V ta kontekst sodi tudi to, da se mati ob rojstvu svojega otroka razveseli in takoj zaljubi vanj. Pogumno dejanje je torej priznati, da lahko ob rojstvu sicer težko pričakovanega otroka ta elementarni nagon tudi zataji in navdušenje nad lastnim otrokom ni več nekaj samo po sebi umevnega. Še bolj pogumno dejanje pa je takega otroka sprejeti v svoje življenje in živeti njegovo življenje.
Ivana Šikonija
_____________________________________________________________________
To je iskrena, pretresljiva izpoved, prežeta z izjemno materinsko nežnostjo in ljubeznijo. Zlasti če je bralka tudi sama mati, se z lahkoto vživi v to, tako iskreno in življenjsko branje. Pisateljica z bralci deli svoj zajeten, boleč in na svoj način presenetljivo lep del svojega življenja, ko ji je bil, navidezno kruto, usojen otrok, zaznamovan s tisto drugačnostjo, ki od matere zahteva posebno prilagajanje, posebnosti in žrtvovanje.
Pa vendar, avtorica nam s svojo zgodbo sporoča, da žrtve, stisko in bolečino matere mongoloidnega otroka spremlja tudi posebna sreča, ki je staršem z zdravimi in »normalnimi« otroki največkrat ni dano videti… »Drugačen« otrok materinsko ljubezen vrača v prav tako »drugačnem« obsegu… Ta, drugačna, a toliko bolj popolna ljubezen pa se nahaja, tako v življenju posameznika (mati, otrok, človek, ki je obema blizu) kot v sodobni družbi, na posebnem mestu.
Pisateljico Vitko Kolar spoštujem in občudujem – kot slovensko pisateljico, umetnico v upodobitvi resničnega življenja, predvsem pa kot mamo, ki zaradi svoje ljubezni, predanosti in potrpežljivosti predstavlja vzornico med vsemi mamami.
Res, branje, ki ni samo branje, temveč doživetje… primerno zlasti te dni, ki namenjajo malo več pozornosti vlogi žensk v naši družbi, zlasti mater, pa tudi sicer, vedno…
Majda Pajer
______________________________________________________________________
Čutna pripoved matere o njenem sinu, ki ima Dawnov sindrom. Na poti skozi njuno življenje doživljata vzpone in padce, ki jih Vitka Kolar stke v zgodbo, ki se te dotakne in te ne pusti ravnodušnega.
Nekaj misli iz zgodbe:
»Prepričana sem bila, da v bistvu ostaja človek vedno sam s seboj. Svet doživlja po svoje, na svoj lastni način in v nemoči pogosto ugotavlja, da vsega kar je globoko v nas, ni mogoče izraziti, da bi te razumeli natančno tako, kot si povedal.
Kaj denimo, pomeni preprosta beseda cvet ? za nekoga je rastlina, ki je niti ne opazi, za nekoga komajda okras narave, nekomu pa pomeni mnogo več. Saj z rastlino navežeš stik, jo spremljaš od časa, ko vzklije, do razcveta, se z njo veseliš. Ko se razvije v bohoten cvet nepopisno lepih barvnih odtenkov, čutiš vznesenost tudi sam, božaš njene nežne listke, jih jim poješ, se z njo pogovarjaš, ko ven in odmre, pa z žalostjo dojameš minljivost vsega na svetu.«
»Za Edija je bil Andrej odkritje, ki ga doslej še ni poznal, saj še ni spoznal otroka z Downovim sindromom. Edi je spoznal, da poleg krutega sveta, v katerem živimo sedaj , polnega agresivnosti, nestrpnosti in podiranja moralnih vrednot, ki so bile za najino generacijo nekaj samo po sebi umevnega, obstaja še drugi svet, Andrejev svet, ji je poln zadovoljstva nad življenjem, zanj sicer omejenim, pa vendar lepim, da obstaja svet optimizma in dobrote v vseh ljudeh.«
» Veste na Gospo ne mislimo, ko smo mladi in zdravi, kasneje pa se po tihem in nekam prihuljeno prikaže za hrbtom in nam daje opozorilne znake, ki pa jih mnogi nočemo zaznati. Včasih Gospa s svojimi votlimi očmi koga samo opomni, da je tudi na njo treba kdaj pomisliti, na kar se za nekaj časa umakne. Morda da v tistem trenutku prednost komu drugemu, pa se z njim ukvarja. Vrne pa se zagotovo – prej ali slej.
Sicer je Gospa kljub odvratnemu videzu vsega spoštovanja vredna. Delovna je, točna. Neuklonljiva, dosledna in predvsem na nikogar ne pozabi. Prav slehernega pospremi do vrat, skozi katere greš in se nikoli več ne vrneš.«
Katja Pristušek