Select Page

invalid
3. decembra leta 1992 je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila mednarodni dan invalidov z namenom, da bi spodbudila razumevanje problematike, povezane z invalidnostjo, in mobilizirala podporo javnosti pri zavzemanju za dostojanstvo, pravice in blaginjo invalidov.

Invalidnost obsega telesne okvare, motnje senzoričnih sposobnosti, intelektualne prizadetosti, duševne motnje, pa tudi različne vrste kroničnih bolezni in se lahko pri posamezniku pojavi kadar koli v življenju, lahko pa ga spremlja že od rojstva.

Invalidi predstavljajo najštevilnejšo manjšino v svetu,  saj jih je po podatkih Združenih narodov več kot 650 milijonov, to je  okoli 10 odstotkov svetovnega prebivalstva.  V Evropi je povprečno en član v štiričlanskem gospodinjstvu invalid. V Slovenije je vsak 12. prebivalec invalid.   

Naši devetošolci so svoja razmišljanja o invalidnosti zapisali pri pouku slovenščine.

SOBIVANJE

Ko govorimo o enakih pravicah za vse državljane Evropske unije, najprej pomislimo na enakost ne glede na spol, barvo kože, narodnost, veroizpoved ali spolno usmerjenost. Le redko pa pomislimo na to, da so pogosto v neenakopravnem položaju bolniki, starejši in invalidi. Tega se morda najmanj zavedamo mladi, ki smo še polni energije in brez skrbi za prihodnost.

Spomnim se, da me je kot otroka moj dedek večkrat prosil za pomoč. Prosil me je, če lahko zlezem pod mizo, ker je izgubil copat, se sklonim do nižjih predalov, ali pa se sklonim in poberem denar, ki mu je padel na tla. Vedno sem mu z veseljem pomagal, saj sem se že takrat zavedal, da so telesne sposobnosti starejših slabše, jaz pa sem gibčen in mlad. V zameno pa mi je dedi večkrat pomagal z nasvetom, me opozarjal na nevarnosti, ki prežijo name ter me učil spoštovati vse drugačne.

Povedal mi je, da je bil tudi on nekoč mlad in močan, ter da je za svojo marljivost dobil Titovo nagrado za delo. Ob njem sem pogosto pomislil: »Nekoč bom verjetno tudi sam potreboval pomoč svojih vnukov! Naj ti ne bo težko priskočiti na pomoč, ko te potrebuje!« In ponosen sem bil nase. Ter na dedija, čeprav se njegove modrosti takrat še nisem tako zavedal, kot se je danes.

Ker sem že kot otrok odraščal s sestrično, ki je bila že vse od mojega rojstva na invalidskem vozičku, sem njeno drugačnost sprejemal kot nekaj normalnega. Večkrat mi je dejala: » A ti veš, da se v družbi ne počutim zapostavljene ali manj vredne. Tudi od drugih pričakujem, da me ne obravnavajo kot pomilovanja vrednega invalida. Prav na živce mi gre, če v očeh drugih vidim pomilovanje!« Aktivno je sodelovala v društvu hendikepiranih oseb ter vsem nam pokazala, da kljub svoji drugačnosti lahko živi samostojno in polno življenje. Ko sem jo gledal, kako se bori s svojimi težavami, se mi naenkrat moji problemi sploh niso zdeli več problemi. S svojimi prijatelji je obiskovala osnovne šole in vrtce po Sloveniji in se trudila, da bi otroci spoštovali drugačne od sebe in jim pomagali. Razložila mi je, da lahko zdravega človeka od invalidnosti loči le trenutek neprevidnosti, saj je poznala kar nekaj fantov, ki so na invalidskem vozičku pristali zaradi ponesrečenega skoka v vodo ali prometne nesreče.

V današnjem času je vse manj družin, kjer v hiši biva več generacij. Prav tako se večina ljudi z invalidi srečuje le na ulici. Zato je v družbi premalo zavedanja, da nas sobivanje s starejšimi in drugačnimi lahko veliko nauči. Mladi bi morali spoznati, da s pomočjo drugim pomagamo tudi sebi.

Ožbej Golob, 9. b, OŠ Antona Aškerca Velenje
Mentorica: Alenka Meža – Hrovat


MOJ STRIC NE POTREBUJE VOZIČKA

Moj stric je že v mladosti pristal na invalidskem vozičku zaradi nesreče. Z nahrbtnikom, polnim najrazličnejšega zidarskega orodja se je z motorjem peljal po hribu navzdol, zadel kamen in s hrbtom plosko padel na tla. Zidarsko orodje mu je prerezalo hrbtenjačo in … takrat se je pričelo njegovo  življenje na vozičku. Vedel je, da je storil napako, zavedal pa se je tudi, da bo lahko celo življenje samo sedel ter gledal druge, kako se svobodno premikajo.

A stricu  invalidnost  ne pride do živega. Tako kot mnogi drugi, se on ne sramuje svojega vozička; ob njem imaš občutek, da mu nič ne manjka, da je popolnoma enak vsakomur  izmed nas.  On je take narave, da kljub temu, da njegove noge ne delujejo, vse hoče postoriti sam. In tako se v prostem času vozi  po stopnicah, vozi avto in štirikolesnik, skače s padalom, se potaplja in še kaj bi se našlo.

Je tudi zelo zabaven, vse nas nasmeje s svojimi zgodbicami in čarovnijami, ki jih zelo rad izvaja pred nami. Nikoli si ga ne bi mogla predstavljati, kot nekoga, ki bi se zaradi sramote cel dan skrival pred javnostjo, ali kot nekoga, ki bi ga bilo strah življenja na vozičku. Težko je, ampak zanj ni. Vedno vse obrne v pozitivno smer in se pogosto šali, kot na primer: »Zakaj bi potreboval ključavnico, če pa imam svoje kolo vedno pri sebi? Jaz res ne vem, zakaj si vi belite glavo zaradi tega. Hahaha!«. Njegov fizioterapevt je večkrat rekel: »On ni sposoben niti sedeti na vozičku, saj venomer skače s padalom in se potaplja … in ne vem, kaj še vse.«

Moj sorodnik se je povezal  s skupino invalidov in  začeli so s  potapljanjem. Hoteli so poskusiti nekaj novega, nekaj, kar bi pritegnilo druge ljudi, da bi videli, da je z močno voljo vse možno. In so začeli s pripravami; najprej na bazenu, saj so se morali znebiti občutka, da bi lahko potonili. Potem pa je nastopil trenutek, ko so se lahko z maskami in jeklenkami mirno potopili in spoznavali morsko dno. Stric je po tej dogodivščini ponosno dejal: »Zelo prijetno je, ko ugotoviš, da lahko končno eno stvar počneš brez vozička. Zanimivo pa je tudi, da so me v vodi vsi krči v nogah popustili. Pod vodo sem se počutil res dobro, tako kot že dolgo ne.« Imeli so še več  dogodivščin, kot na primer nočno potapljanje in potapljanje pod zaledenim jezerom. Ta stvar jih je tako zasvojila, da so ustvarili tečaj potapljanja za invalide. In če verjamete ali ne, na bazen se je pripeljalo zelo veliko vozičkov s svojimi lastniki, najboljše pa je, da jih vodi mentor, prav tako na vozičku, saj edino on ve, kako se počutijo. Moj stric je zelo srečen, da je končno odkril nekaj, kjer lahko drugim pri invalidnosti pomaga. Sebi je že.

Jaz zelo spoštujem ljudi, ki ne morejo uporabljati nog, pa se vseeno najdejo v življenju z mnogimi dejavnostmi. Mojega strica pa še posebej občudujem, saj je za marsikaj  prikrajšan, pa  to vedno nadomesti s čim drugim. Vseeno mu je, kaj si drugi mislijo o njem in vedno pravi: »Moj voziček je samo modni dodatek.«

Tjaša Slemenšek, 9. razred, OŠ Antona Aškerca, Velenje
Mentorica: Alenka Meža – Hrovat


Življenje je treba živeti vsemu navkljub

Moja mami je kot delovna terapevtka zaposlena v Centu za Multiplo sklerozo. Večkrat mi pripoveduje o svojih zanimivih pacientih in njihovih življenjskih zgodbah. Zaradi nje mi je življenje z Multiplo sklerozo bolj blizu, hkrati pa znam bolj ceniti svoje dobro zdravje in življenje. S svojim navdihujočim pripovedovanjem mi pokaže, da se z veliko dobre volje in pozitivnega razmišljanja da marsikaj spremeniti in doseči.

Zgodbe, ki mi jih pripoveduje, so zgodbe o težkem življenju, o soočanju z boleznijo, o vlogi svojcev in družine. Ob tem pa mi skuša predstaviti, da je za podobo invalida vedno človek z velikim srcem in bogato zgodbo, le prisluhniti mu je treba.

Nekoč mi je povedala o gospodu Poldetu. Pravzaprav je o njem pripovedovala vsakič, ko je prišel na rehabilitacijo. Polde je težko hodil. Prizadeto je imel desno stran telesa, zato se je z levico majavo opiral na svojo zvesto palico. Na prvi pogled ni bil nič posebnega … njegova zunanjost je bila pusta slika ostarelega možakarja. Koža na obrazu je bila polna globokih gub, slabo je slišal, držal se je sključeno in zaprto, toda ko je spregovoril, je bil njegov glas še vedno privlačen in zanimiv.

Na terapije ga je vedno spremljala ljubeča žena, ki je bila prav tako v letih, vendar njegovo pravo nasprotje. Pri njenih sedemdesetih letih je še vedno pozimi smučala, vsak dan je pretekla deset kilometrov in redno je telovadila. Za Poldeta je lepo skrbela, mogoče se je zanj celo malo preveč bala. Polde je cenil njeno skrb in jo je globoko spoštoval, toda mami je v pogovorih z njim spoznala, da ni bil vedno tak …

Včasih je bil Polde navihan, očarljiv mladenič. Živel je v Ljubljani, kjer je vodil svoje podjetje. Imel je veliko dobrih prijateljev – samih izobražencev, psihiatrov in filozofov. Ob večerih so se večrat dobili in igrali tarok. Ob tem so razglabljali o zapeljivih ženskah, življenju, nesrečni ljubezni, zraven pa pili najboljši viski in kadili cigare. Debate so se večrat razvile in trajale globoko v noč, ali pa vse do jutra.

Polde je imel prijatelja tudi na slovenski obali, v Piranu, ki je imel staro barko. Večrat mu je ponudil, naj se pelje z njo, če želi … Polde je rad ušel iz Ljubljane na morje, po poti pobral kakšno čedno štoparko in potem sta skupaj jadrala čez sinje modro morje …  Mami je vedno govorila, da je, kjlub bolezni, življenje jemal z veliko žlico.

Bolezen mu ni vzela veselja do življenja. Enostavno se je veselil vsakega novega jutra in se ob tem spominjal čudovitih stvari. Nikoli ni obremenjeval svoje ljubke žene s svojo kruto boleznijo, ampak se je s soprogo iskreno veselil  njenih dosežkov in zmag. V očeh se mu je videlo, kako zelo jo je imel rad.

Pred letom dni je umrl. Gotovo je umrl srečen, ker je živel svoje življenje polno in brez ovir.

Nikogar ni hotel obremenjevati s svojo invalidnostjo, to da ga nekoč čaka smrt, je sprejel kot avanturo. Bil je odprt, svoboden, srečen človek …

Mislim, da so to ljudje, ki nas vsak dan znova navdihujejo. Ki dajejo drugim ljudem moč, da gredo naprej. Da življenje zaradi njih nikoli na ugasne, ker so spomini  večni … in spomin na gospoda Poldeta ter njegovo življenje je tudi tak …  čeprav sem ga poznala zgolj iz maminih pripovedi.

Anja Jaklin, 9. razred, OŠ Antona Aškerca, Velenje
Mentorica: Alenka Meža – Hrovat

 

Naj končamo z mislijo, ki jo je izrekel Niel Markus – pesnik in pisatelj – invalid:
Invalidnost ni pogumen boj ali pogum pri soočanju s stisko.Invalidnost je umetnost. To je iznajdljiv način, da živim.

Pripravili petošolci v sodelovanju z devetošolci

Dostopnost