Kot vsako leto so se tudi letos mladi novinarji odpeljali malo čez mejo na ogled. Poleg so povabili še nekaj učencev, ki so v letošnjem letu osvojili kakšno priznanje.
Tako sem prišla v račun jaz, sošolka in dve učenki iz b razreda. Povabila smo bile zelo vesele in z velikim navdušenjem smo se pripravljale na poučen izlet. Dnevi so hitro minevali in končno je prišel dan izleta.
Vsi pripravljeni in opremljeni z nahrbtniki smo se zbrali pred šolo in čakali na avtobus. Ko smo ga zagledali, je bila vznemirjenost že na višku. Avtobus se je napolnil do zadnjega sedeža in šli smo novim dogodivščinam naproti. Vozili smo se kar dolgo, približno uro in pol, a v dobri družbi je čas minil kot bi pihnil in že smo v daljavi zagledali napis Celovec (Klagenfurt).
Najprej smo se odpravili na grad Ostrovica (Burg Hochosterwitz). Pot do vrha je bila zelo dolga in ko smo prišli do gradu mimo 14 obrambnih vrat, smo bili že močno utrujeni. Prehodili smo približno620 m. Namalicali smo se, potem pa sledili vodički do notranjosti gradu, kjer smo imeli organizirano vodenje. Vodič nas je s svojo razlago popeljal več desetletij nazaj v preteklost gradu in njegovih značilnosti. Bilo je zelo zanimivo. Meni osebno je bilo zelo zanimivo, da je današnji lastnik gradu še vedno v sorodstvu s prvim lastnikom (Burg Hochosterwitz). Ko smo zaključili zanimiv ogled, smo morali še nazaj po strmem pobočju dolge poti. Po strmini te je kar neslo, sploh se nisi mogel ustaviti, tako strmo je bilo. Odpravili smo se naprej do knežjega prestola, ki stoji na Gosposvetskem polju pri kraju Gospa Sveta. Ta ima eno naslonjalo in dva sedeža, enega za delitev fevd, ki jih je delil koroški platinski grof, drugega pa za vojvodo.
Seveda smo med potmi srečevali mnogo turistov iz različnih držav. In kam mislite da smo odšli potem? Kam drugam kot seveda v Burger King! Njami, malo se je pa treba okrepčati! Po dobrem »kosilu« smo odšli naprej. Vsi smo bili veseli, saj smo vedeli, da nas pričakuje Minimundus, v katerem lahko cel svet prehodiš v dveh urah. Res je bilo lepo in počutiš se, kot da bi bil res npr. pod Eifflovim stolpom. Bili smo tudi v Hollywoodu, Španiji, Dubaju, bili smo čisto povsod.
Najbolje pa je to, da je vedno nekaj novega. Seveda pa tudi v Minimundusu ne gre brez trgovinic s spominki, ki se jim seveda nismo mogli upreti. Dan je hitro mineval in začeli smo se zbirati, da gremo še na naš zadnji ogled v Planetarij. Bili smo že malo žalostni, ker smo vedeli, da bomo kmalu morali oditi domov, a vseeno veseli, kaj smo in še bomo videli. V planetariju smo se posedli v veliki okrogli dvorani z zelo udobnimi sedeži. Luči so se ugasnile in nad nami se je pokazalo svetlo zvezdnato nebo. Zdelo se nam je, kot da bi res gledali v zvezde. Bilo je res čudovito izvedeti toliko stvari o planetih in raznih »telesih«, ki se gibljejo po vesolju. Čez kakšnih 45 minut je bilo predstave konec in odhajali smo proti avtobusu. Posedli smo se v avtobus in še zadnje poglede namenili Minimundusu, dokler ni izginil v daljavi.
V avtobus smo vstopili malce utrujeni, vendar smo se kmalu spočili. Ker smo bili kmalu spet polni energije, smo zelo na veliko razpravljali, klepetali, a drugače pač ni šlo.
Vožnja je hitro minevala in že smo zagledali obrise našega gradu.
Oglejte si še Galerijo slik…
Maja Strmčnik, 6. a