Select Page

V okviru dokazovanja svojega znanja so sedmošolci razmišljali o pravi pesmi in o problematiki zvočnega onesnaževanja. Na razpolago so imeli naslednje možnosti: pesem pretvoriti v strip, napisati spis z naslovom Pravo življenje, dramatizacijo, ilustrirati vsako kitico pesmi, napisati novo pesem ali reklamo ter napisati spis na temo, kako si predstavljamo naš planet okoli leta 2100. Izbrali so si eno izmed možnosti ter se lotili ustvarjanja. Ko so nastali izdelki, sta sledili uri predstavitev izdelkov ter medvrstniških povratnih informacij.

Ponosno objavljamo nekaj izdelkov … Nadaljevanje sledi …

Petra Špegel Sovič


LETO 2100

Nekega dne sem se zamislila, kaj bo v letu 2100… Letos je leto 2100. Gledam planet in se zamislim. Zakaj? Zakaj smo mu to naredili? Zakaj smo podirali drevesa? Zakaj smo gradili avtoceste? ZAKAJ? Zdaj le še siv pesek, če imamo srečo, nam veter vsakih par mesecev prinese suho travo. Spomnim se časov, ko so žuborele prečudovite reke, ko je bil zrak še čist. Zdaj ni več modrega neba, zdaj je le še črnina. Ne vemo, kdaj je noč oziroma kdaj je dan.

Veliko družin se je pod prisilo vkrcalo na rakete in odšli so na Mars. Ampak, ali bomo tudi Mars uničili? Ko grem v trgovino po kruh, rabim tri maske, dvojna očala, ruto ter rokavice. Slišim hrup tovarn, niti ene same duše okoli. Sirene tulijo, robotski roparji si dajejo duška. Spomnim se časov, ko smo imeli doma vrt in smo lahko pridelali svoje izdelke. Moji prijatelji so skoraj vsi odšli na Mars. Moja astma je tako močna, da me ubija.

Verjetno se sprašujete, zakaj me v bolnici ne pozdravijo. No, naj vam povem, zakaj. Ker je bilo ljudem več do tovarn kot do človekovega zdravja. Skoraj vse bolnice so podrli za tovarne in zaradi tega starejši od 50 let nismo sprejeti v bolnišnico, če potrebujemo zdravljenje. Grozno, kajne? Ampak vam povem še nekaj? Še huje je, da ne poznamo nikogar. No, jaz imam srečo, saj se moja prijateljica ni odselila na Mars. Tudi ona piše. Vsi jo poznamo. Ljudje smo končno začeli brati, ampak zakaj? Ker nam v prostem času ne preostane drugega kot branje ali pisanje. Poslavljam se in vam dajem nasvet. Če se boste preselili na Mars, mu ne naredite tega, kar smo naredili Zemlji. Mars je naša druga in edina možnost.  

Tinkara Turinek


PESEK IN SAMOTA

Leto 2122, kar nekaj časa naprej, a ne. Možno je, da bodo otroci morali nositi plinske maske, ko bodo hodili v šolo ali na sladoled. Morda sladoleda sploh ne bo več, morda ne bo več mleka, morda pa se bo atmosfera toliko ogrela, da se bo sladoled prvo sekundo, ko ga bodo vzeli iz hladilnika, stopil. Morda pa nas sploh ne bo več.

Poglejmo malo današnji svet: Avti, toplogredni plini, onesnažena voda, zrak, prst, reke v Afriki, polne plastike, topitev ledenikov v oceanih, drastične spremembe v podnebju, povečana sušna obdobja in veliko več stvari, za katere nisem še dovolj inteligenten, da bi jih razumel.

Veliko stvari je, ki škodijo nam in Zemlji v celoti. Veliko stvari pa je tudi, ki pomagajo v boji proti vsej onesnaženosti: npr. uporabljanje steklenic namesto plastenk, uporabljanje svojih vrečk, varčevanje z vodo itd. Ampak vsi ljudje in vse države se lahko združimo in pripomoremo vsem tem problemom.

Leta 1980 so znanstveniki odkrili ogromno luknjo v ozonski plasti, katero je povzročal plin CFC. Če ne bi vse države sveta pristopile in ukinile uporabo tega plina bi bile posledice hude. Ta nesreča z dobrim koncem nas uči, da še lahko rešimo Zemljo, ampak le, če si vsi pomagamo.

Resnično upam, da lahko rešimo našo Zemljo. Bilo bi lepo, če ne bi morali zapustiti Zemlje naslednjih 100 let. Upam pa tudi, da ne bo edina stvar, ki bo ostala na Zemlji, tabla z napisom Nikogar ni več tukaj, le pesek in tišina.


PLANET LETA 2100

Zakaj bi bili glasni, če smo lahko tihi?

Trenutno smo leta 2100 in tukaj je glasno kot še nikoli. Ime mi je Manja in stara sem devetdeset let in bolj težko prenašam hrup, ampak sem že vajena. Kot lahko sklepate, sem rojena leta 2010. Ko sem se rodila, je bilo prečudovito, saj je bilo vse tiho, no, vsaj tako mislim, ker se tega trenutka seveda sploh ne spomnim. Ko sem odraščala, sem si vedno želela vsaj malo tišine, ampak je nikoli nisem dobila. Še vedno se spominjam dne, ko mi je dobra prijateljica prišepnila: ,,Če ne bo tišine, ne bo planeta, če ne bo planeta, ne bo nas, če ne bo nas, se bo cel krog uničil.”  In prav je imela, saj nas kmalu ne bo več. Še vedno imam prijateljico, ki je stara enaindevetdeset let, v primerjavi z mano je ona v zelo slabem stanju, a kljub temu še vedno piše spise, zgodbe, pesmi in vse, kar znam našteti. Bilo je lepo jutro, saj sem se počutila zelo dobro, ampak je kljub temu bilo zelo glasno in prav tako je bil torek in ob torkih se vsako jutro odpravim na čaj k tej enaindevetdeset letni prijateljici. Ko sem prišla k njej je še spala. No, vsaj tako sem mislila, ampak sem potem ugotovila, da je umrla. To me je tako travmatiziralo in prizadelo, da sem doživela kap. Ampak sem jo tudi preživela, ker močna in žilava ženska! Še vedno vsak dan obiskujem grobove mojih starih prijateljev, ki na žalost niso več z mano.

Pavlina Štraus

Delite s prijateljiShare on Facebook