Select Page

Nekoč živel gospod je lep,
ime mu bilo je France Prešeren,
pesništvo je rad imel,
kot njegove domovine spev.

Prešeren je v Ljubljan’ živel,
a kaj hitro je doumel,
da se je v žensko zastrmel,
češ kdo ne bi imel punce te.

Kaj hitro je ugotovil,
da jo bo rabil,
ker bo brez nje
svoje srce razbil.

Čez nekaj dni ob Ljubljanici
videl je svojo Julijo,
rad jo je imel ter rad ji je zapel,
da jo najrajši bi imel.

Julija ga je videla,
kaj hitro bila je očarana,
bila je malo utrujena,
tedaj je legla k njem’.

Prešeren jo sedaj gleda,
a kaj hitro nastane zmeda,
ko ga Julija sedaj pogleda,
tedaj se iznenada oglasi
in ptičica zažvrgoli.

Oba se nasmejita,
povesta si dva mita,
ter dojameta, da se ljubita,
in že jutri se poročita.

Skupaj se imata rada,
na poroki je velika parada,
da jima zaigra kar vojska armada.

Naslednje leto dobita otroka,
ta jima vse živce popoka,
vseeno ga imata rada,
čeprav je tečen kot dva gada.

Vse se tako zaključi
in se konča v najlepši luči.

Vir: https://portal-os.si, pridobljeno februar 2022.
Delite s prijateljiShare on Facebook