Pomlad se je prebujala tudi v oddelkih podaljšanega bivanja za 1. razrede, kjer smo si krepili zdravje s sadnimi smutiji in sveže stisnjenim 100% pomarančnim sokom, se naučili narediti praznični pogrinjek, mamicam za njihov dan izdelali vazo za rože, babicam izdelali obesek za ključe iz hama perlic. Čistilno akcijo smo organizirali kar v razredu ter se lotili temeljitega pospravljanja igralnih kotičkov.
Morda kdo poreče: »Kaj pa v ostalih oddelkih OPB?« Pomladno, pomladno … o utrujenosti, ki obišče starejše, pri nas ni sledu. Več je gibanja in ustvarjalnosti, boljše je. Nova pridobitev, poligon, na šolskem igrišču je bila sprejeta z velikim navdušenjem. Vsak sončni dan komaj čakamo, da se zapodimo na prosto … »Ko bi le ne bilo nalog,« se včasih sliši glasno stokanje. A takrat ugotovimo, da je sreča, ker smo v skupini in si lahko pomagamo. »V slogi je moč!« pa pravijo učitelji.
O naših aktivnostih pa svoje povedo tudi fotografije: Galerija slik.
Od novega leta naprej so četrtki v prvi skupini OPB 1 rezervirani za mini prireditev ”Pokaži, kaj znaš”, ki jo nestrpno pričakujemo vsi, saj se vsak teden kaj res zanimivega zgodi. Še preden gremo na kosilo, posebna skupina prostovoljcev izdela vstopnice za prireditev, druga skupina pripravi prostor za nastopajoče, tretja spremeni učilnico v tri vrste z balkonom. Po kosilu že čakamo na razdelitev vstopnic in napovedovalec tistega dne napove: ” Drage obiskovalke, dragi obiskovalci, dobrodošli na prireditvi Pokaži,” nato pa obrne mikrofon proti občinstvu in občinstvo v en glas nadaljuje stavek, ”kaj znaš!” To je veselja!
Do sedaj so nas največkrat navduševali s plesom (Živa, Ota, Iva, Teodor, Anis, Neža), pa s prikazom spretnosti z žogicama (Sara), vaj za ravnotežje (Sofija), prikazom smešnic ali oponašanja klovnovskih vragolij (Anja, Alja, Luka K., Lana, Irma, Sara, Maša), petjem (Ota, Tadeja, Anja), igranjem na harmoniko (Teodor), zapletenim skakanjem gumitvista in kolebnice (Iva, Sofija, Ota).
Sprva je prireditev vodila učiteljica, potem pa so njeno mesto zamenjali Teodor, Maša, Tadeja, Sara, Živa, Sofija. Naloga voditelja je, da napove posamezno točko in se ob koncu pogovori z nastopajočim ter da besedo tudi občinstvu, ki ima pripravljeno kakšno vprašanje ali komentar za nastopajočega. Nekateri so svojo vlogo res dobro opravili.
Eden izmed splošnih ciljev podaljšanega bivanja je tudi ta, da otroku omogoči redno, samostojno in uspešno opravljanje obveznosti za šolo in mu, če je potrebno, nudi ustrezno strokovno pomoč. Tako je tudi v oddelku podaljšanega bivanja za prve razrede, v prvi skupini, kjer učence skozi vse leto postopoma, vsakega v svojem ritmu, uvajamo v čimbolj samostojno opravljanje domačih nalog. Temu je namenjenih dnevno 50 minut, običajno po kosilu in uri sprostitve.
Vsakič si na začetku ure vsi učenci samostojno pripravijo potrebščine, potem pa se javita po en predstavnik iz vsakega oddelka, ki pred vsem razredom ponovita, kaj je za tisti dan za domačo nalogo. Če je potrebno, ju ostali dopolnijo. Učiteljica v posebnem zvezku preveri, če ima kdo izmed učencev prilagojene dodatne ali dopolnilne naloge ali še kakršnokoli dodatno sporočilo od razredničark. Nato se zasliši glasba, ki daje znak za začetek dela in zahtevano delovno tišino.
Samostojno ali ob pomoči učitelja učenci pričnejo z domačo nalogo in s tem utrdijo dopoldansko delo, kdor želi, lahko rešuje še zahtevnejše zabavne naloge, kdor potrebuje dodatno utrjevanje snovi, se igra z različnimi didaktičnimi igrami in uporablja drugačne materiale in pripomočke. Priljubljeno je izdelovanje številk iz žičk in alu folije, pisanje črk v pesek, risanje vzorcev z zavezanimi očmi, iskanje črk v predmetih. Nekateri so začeli izdelovati svoje prve knjige in iz plastelina oblikovali vsa do sedaj naučena števila. Kdor ne želi opravljati dodatnih nalog, lahko gre pomagati komu drugemu usmerjati pozornost na delo ali mu razloži snov po svoje ali samo opazuje, kako komu gre in če bi lahko še kaj izboljšal, včasih se najde kdo, ki drugemu pomaga urediti peresnico.
Velikokrat na začetku, s celim razredom, naredimo kakšno skupno vajo – zadnje čase veliko skupaj glaskujemo, se pri tem opazujemo v ogledalu in si pomagamo s prsti. Navdušuje nas tudi računanje do 5 s celim telesom. To izgleda tako, da si vsak učenec lahko izbere svojo mizo ali prostor na tleh, se uleže na hrbet, potem pa nam škrat Popolin sestavi račun seštevanja ali odštevanja in takoj, ko izračunamo, koliko je rezultat, dvignemo toliko delov telesa – to je smeha in zabave in…napetih mišic, ki morajo zdržati toliko časa, dokler učiteljica ne pohvali vseh, ki so dvignili pravilno število delov telesa. Še posebej zanimivo je, če je rezultat nič, potem se je potrebno zviti v klopčič ali se iztegniti v ravno črto.
Pomemben cilj samostojnega učenja je tudi spodbuditi učence, da si znajo urediti svoj delovni prostor, da znajo pravilno sedeti in držati pisalo, skrbeti za šolske potrebščine, urejeno peresnico, prav tako pa se jih navaja na odmerjanje odmorov med učenjem. Učenec se sam odloči, ali med eno in drugo vrsto naloge potrebuje odmor ali ne. To je lahko sprehod do osvežitvene vode, kratke razgibalne vaje ali opazovanje dela in urejenosti ostalih učencev. Skupaj se trudimo vaditi tudi strpnost, medsebojno pomoč, našo različnost in natančno poslušanje ter skupno veselje ob uspehih. To nam je odkrila nedolgo nazaj ena izmed zabavnih nalog, ki smo jo še dolgo z veseljem ponavljali. To je bilo naše štetje od 1 do 10 in nazaj z žogico Skokico. Posebej za vas, ki to berete, smo se posneli in nastali so tile kratki videoposnetki.
Velikokrat med nalogami razstavimo kakšen zvezek, v katerem se je učenec še posebej potrudil in vzorno natančno opravil zahtevano nalogo, velikokrat pa se skupaj nasmejemo črkam, ”ki visijo v zraku”, ”številka, ki jih zanaša”, ničlam, ki so kot njiva nepobranega krompirja, črtam, ki so prej deževniki kot črte, neošiljenim barvicam, ki čakajo na rešitev šilček, vsi pa komaj čakamo, da po domačih nalogah pride dobra, sadna malica in potem igra po igralnih kotičkih, avli ali na zelenici za šolo.
Od zgodbe o pšeničnem zrnju preko Miklavževih orehov do svetlečih vrtavk in Rudolfovega plesa
Letošnji december je bil v prvih razredih podaljšanega bivanja prav poseben, saj smo imeli v razredu skozi ves december kar tri jelke. Prvo so učenci krasili med poukom, ko so skupaj s knjižničarko in razredničarko prebirali decembrske zgodbe in za vsako obesili okrasek z njeno vsebino, druga je bila jelka iz kartona, ki so jo obletavale čebele, saj so se med poukom pogovarjali o teh marljivih živalcah, ki pripomorejo, da smo okušali tudi tradicionalni slovenski zajtrk s slastnim medom, no, tretja smrečica pa je bila lesena in…imela je 24 majhnih predalčkov, oštevilčenih od 1. do 24. decembra!
In vsak dan nam je škrat Popolin v predalčku pustil presenečenje – ali je to bila praznična naloga, ki smo jo imeli priložnost opraviti, ali je bila to praznična zgodba, ki smo jo imeli priložnost podoživeti ali se je skrival praznični namig za razrešitev skrivnosti, ki jo je imel škrat Popolin v mislih.
Tako smo prisluhnili zgodbi o pšeničnem zrnju in ga tudi sami ogreli v svojih dlaneh, vdahnili vanj dobre želje za nas, za naše družine, za naše učitelje, za našo šolo, za naše mestu, za našo državo, za ostale otroke in ljudi po svetu ter ga posejali, da skrbno zalivali in opazovali, kako raste. Srečali smo se tudi z legendo o svetem Miklavžu, ki nam je prinesla tudi prave orehe in terilnik, s katerim smo strli vsak svoj oreh in si ga privoščili pri popoldanski malici ter izvedeli, kako koristi našim možganom. V predalčkih so se skrivali tudi vijola trak, ki nas je opominjal na prijateljstvo in mirno reševanje morebitnih sporov, imeli smo se tudi priložnost izreči, če nam je za kaj žal, pa kamenček težkih občutkov, ki smo jih položili vanj, nam je tudi pomagal pričakovati praznične dni z večjim veseljem, enkrat nam je škrat podtaknil migetajoče učke in komaj smo ugotovili, da nam je z njimi želel povedati, da nas čaka ustvarjalnica izdelovanja prazničnih voščilnic. Ali pa podtaknjem predpasnik, ki je nakazoval peko slastnih medenjakov in borovničevih mafinov in plutovinast zamašek za svetleče vrtavke – igrače, ki smo jih izdelali za nekoga, ki nima toliko igrač kot mi in v posebni košari smo ves teden zbirali sladkarije, tiste, ki smo se jim bili pripravljeni odreči za družino s tremi otroki. In vadili smo izrekanje voščil – tudi to je bila skrivna naloga. In Rudolfov ples smo komaj čakali prav na zadnji decembrski dan pred prazniki, ko smo izvedli tudi tekmovanje s svetlečimi vrtavkami, uganili vse uganke, ki so bile skrite v predalčkih med vikendi in ko smo pobarvali še praznično pobarvanko in raznosili voščilnice po vsej šoli.
Kako nam je zrasla pšenička, kako so nam uspeli mafini, kakšna je izgledala lesena smrečica, kako je izgledalo, ko plešeš Rudolfov ples in pristaneš na tleh, si oglejte v Galeriji fotografij.
