MALI PRINC
Vesela sem, da sem knjigo še enkrat prebrala. Najbolj mi je bil všeč odlomek, ko se Mali princ sreča z lisico. Moj naj citat je: “Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev.”Knjigo sem nazadnje prebrala že kar nekaj let nazaj in tudi takrat mi je bila všeč. Po eni strani je preprosta, da jo lahko razumejo že otroci, ki si jo seveda po svoje razlagajo. Ko sem jo prebrala sedaj sem jo razumela drugače, bolj globoko. Ob posameznih dialogih, mislih sem se kar malo zamislila in hkrati našla čudovita skrita sporočila, ki jih kot najstnica seveda nisem videla. Predvsem pa gre tukaj za drugačen pogled na svet, ko si strar 18 let in sedaj ko si dvakrat starejši. Mogoče sem se na začetku knjige, kot mama dveh otrok najbolj ustavila ob naslednjih mislih:
– odraslim je trena zmeraj nekaj razlagati
– odrasli sami od sebe nikoli ničesar ne razumejo in otrokom je mučno, če morajo kar naprej nekaj razlagati
– odrasli imajo številke radi. Če jim govorite o kakem svojem prijatelju vas nikoli ne bodo povprašali o bistvenih stvareh. Nikoli ne bodo rekli:
“Kakšen glas pa ima? Katere igre ima najrajši? Ali zbira metulje?”
Hoteli bodo vedeti: “Koliko je star? Koliko bratov ima? Koliko tehta? Ali ima njegov oče kaj pod palcem?” Potem šele mislijo, da vedo kaj o njem.
– otroci morajo z odraslimi precej pretrpeti
– odrasli so pa res čudni
JONATAN LIVINGSTON GALEB
Jonatan Livingston galeb ni bil galeb, ki je živel zato, da je jedel, temveč je živel zato, da je letel. Jonatan je bil upornik, ki se je uprl obstoječemu načinu življenja in skupinskim normam. Nad njim se je izvajal skupinski pritisk, vendar Jonatan je vztrajal in posledica tega je bila izključitev iz jate. Kljub raočaranju ob izključitvi ni obupal in je nadaljeval z svojim učenjem letenja in ob vsakem uspehu je dobil
potrditev, da je bila njegova pot prava.
Kar nekaj stvari sem zi zapisala ob prebiranju knjige, ki mi je bila zelo všeč.
1.del
– Za večino galebov ni pomembno leteti, temveč jesti – njemu ni bilo pomembnojesti, temveč leteti.
– Naveličanost strah in jeza so krivi, da je galebovo življenje tako kratko.
2. del
– Vprašnje ali je naše življenje še kaj drugega kot jesti, ali bojevati se, ali imeti moč – obstaja še nekaj drugega, čemur pravimo popolnost in namen našega življenja je odkriti to popolnost in jo izčrpati.
– Svoj naslednji svet si izbiramo s tem, česar se naučimo v tem! – Če se ne naučiš ničesar, bo naslednji svet enak sedanjemu, premagovati boš moral prav iste omejitve…
– Da boš letel hitro kot misel, kamor koli bi želel, moraš začeti s spoznanjem, da si že prišel…
– Vedno gre, kadar veš kaj delaš!
– Dokler ne boš znal leteti skozi preteklost in prihodnost je treba delati s časom. Potem boš pripravljen, da začneš vzletati in spoznavati pomen prijaznosti in ljubezni!
– Posvečaj svoje delo ljubezni!
– Najdalj vidi galeb, ki leti najviše!
– Ko so te drugi galebi izvrgli, so prizadeli le sami sebe in nekoč bodo to vedeli, nekoč bodo videli kar vidiš ti. Odpusti jim in pomagaj jim razumeti!
3.del
– Celo tvoje telo od ene konice kril do druge ni nič več kot tvoja misel sama, v obliki, ki jo lahko zlomiš. Zlomi verige svojih misli, pa boš zlomil verige svojega telesa.
– Svobodni smo, da gremo, kamor želimo, in da smo, kar smo.
– Najtežja reč na svetu je prepričati ptiča, da je svoboden in da si to lahko sam dokaže.
– Jato je treba dovolj ljubiti, da se vrneš k njej in ji pomagaš učiti se.
– Sovraštva in zla seveda ne ljubimo. Treba je vaditi, da vidiš pravega galeba, tistega dobrega, ki je v vsakem izmed njih in jim moramo pomagati, da ga vidijo sami v sebi. Na to misim z besedo ljubiti.
– Nikar ne verjemi tistega, kar ti govorijo oči. Glej s svojim razumevanjem, odkrivaj tisto, kar že veš, pa boš videl, kako je treba leteti.
– Kdor odkrije kaj novega, novo pot, nova spoznanja, se mora navadno odtrgati od množice, kršiti stara pravila in dostikrat premagovati odpor tistih, ki hočejo strati pri starem.
– Ljudje, ki si sami postavljajo pravila, kadar vedo, da imajo prav… ljudje, ki jim je v posebno veselje, če naredijo kaj dobro (tudi če samo zase), ljudje, ki vedo, da je živeti nekaj več kot to, kar lahko vidimo z očesom.
PTIČJA HIŠICA
Ne morem reči, da mi je bila knjiga všeč, napisana je preveč temno in negativno, govori o sovraštvu in ljubezni, o dobrem in zlu v odnosih, o nesreči in usodi človeka. Razumela sem jo kot življenjepis glavne
junakinje Kaline. Spolno nasilje me je v knjigi presenetilo z vsemi podrobnostmi, ki so bile zapisane. Čeprav so ženske v romanu zapostavljene so druga drugi zavistne, sovražne in si ne pomagajo. Navidezno so moški tisti, ki ženske omejujejo, v resnici se omejujejo (mo) same.
Katka Geršak
MALI PRINC
Že na našem srečanju sem rekla, da mi je izmed knjig, za katere smo bili dogovorjeni tokrat, najbolj všeč Mali princ. Mislim namreč, da gre za delo, za katero nobeno obdobje ne bo moglo reči, da ga ne nagovarja, saj so stvari, o katerih govori, tako rekoč brezčasne. Poleg tega gre, kot sem tudi že rekla, za delo, ki ga lahko prebira vsaka generacija; otrokom je blizu zato, ker je tudi Mali princ otrok in ker se ta otrok obnaša tako, kot je lastno vsem otrokom; odrasle pa opomni in opozori na to, da so bili nekdaj tudi sami otroci, pa jih je življenje obrusilo tako, da so marsikaj otroškega opustili in pozabili.
V Malem princu je vsaka poved metafora, vsako vrstico je potrebno brati med vrsticami. Pisatelj nam že na začetku z risbama številka 1 in 2 pokaže, kako velik je razkorak med otroško domišljijo in racionalnim načinom mišljenja odraslih. Ko sem tokrat brala Malega princa, sta me ti risbi spomnili na eno od pesmi velikega Elvisa Presleya, v kateri pravi približno takole: »Le kdo lahko zazna trenutek, ko se poletje prevesi v jesen, in kdo lahko zazna trenutek, ko se ljubezen ohladi?« Zdi se mi, da bi lahko nekaj podobnega rekli tudi za razumevanje risbe številka 1: Nekje na poti odraščanja se je pripetil trenutek, ko v njej nismo več videli boe, ki je pojedla slona, ampak samo še klobuk. In sicer zato, ker smo pozabili lisičino modrost: Bistvo je očem skrito, gledati je potrebno s srcem.
Mali princ nas spomni še na nekatere druge stvari. Da je potrebno pri vprašanju, ki smo ga postavili, vztrajati toliko časa, da dobimo odgovor; da moramo otroku, ki je postavil vprašanje, nanj vedno odgovoriti; da moramo postavljati vsebinsko ustrezna vprašanja; da so nam ljudje in stvari ljubi tudi zato, ker smo jim posvetili veliko svojega dragocenega časa (tako kot Mali princ svoji cvetici); da moramo za to, kar nam je bilo dano in zaupano v varstvo (življenje, partner, otroci in naš mikrokozmos) odgovorno skrbeti (tako kot Mali princ za svoj neznatni planet), da… Vsekakor ena od knjig, ki človeku dajo misliti; in ena od tistih knjig, ki bi morale biti vedno na nočni omarici.
JONATAN LIVINGSTON GALEB
Zelo všeč mi je bil tudi Jonatan Galeb. Zaradi nekaterih stvari, s katerimi se tudi sama strinjam. Tudi jaz namreč mislim, da je moč avtosugestije skoraj brezmejna; strinjam se s tem, da popolnost nima meja in da je treba k njej strmeti v okviru svojih zmožnosti; truditi se torej na vsakem koraku po svojih najboljših močeh in se ne zadovoljiti s skromnim, če se da doseči več; se učiti celo življenje, sprejemati koristne nauke od tistih, ki so bolj izkušeni kot mi sami in svoje znanje in izkušnje nesebično posredovati naprej. Zelo všeč so mi tudi številne aluzije na Sveto pismo, ki so spretno vtkane v pripoved.
ALKIMIST
Alkimist pa mi, tako kot sem že rekla, tudi zdaj, ko sem ga prebrala drugič, ni bil všeč. Da pa ne bom v lepi slovenski maniri samo kritizerska, naj najprej napišem to, da sta mi bili všeč dve misli. Ta, da obstaja univerzalna govorica, ki presega sporazumevanje v posameznih jezikih. Čvrst stisk roke, topel pogled in prijazen nasmeh ne potrebujejo nobenega prevoda. Nekako se moram strinjati tudi z »znamenji«, ki jih sama razumem nekoliko drugače, bolj kot stvari, ki se nam, takrat ko se zgodijo, zdijo zgolj naključja, če pa jih premislimo v kontekstu razvoja dogodkov, se velikokrat zdi, da morda niso bila samo naključja. Sicer pa se mi zdi, da se Alkimist bere kot eden od instant priročnikov z nasveti o tem, kako biti srečen in zadovoljen. S to razliko seveda, da ima obliko leposlovja.
Ivana Šikonja
NEDOTAKLJIVI
»Nedotakljivi« so bili moje tretje srečanje S Ferijem Lainščkom. Prvo je bilo film Petelinji zajtrk, drugo pa otroška povestica s simpatičnim naslovom Mišek Miško in Belamiška. Moram reči, da je bilo vsako od treh srečanj zelo prijetno. Film Petelinji zajtrk je prava osvežitev v slovenski filmski produkciji, zato mislim, da mora biti zelo »osvežujoča« tudi njegova literarna predloga. V zgodbici o dveh miškah, ki zelo spominja na Shakespearovo tragedijo Romeo in Julija s srečnim koncem, sva uživali obe, Ana in jaz, saj med vrsticami prinaša pomembno sporočilo tudi za starše, sporočilo, ki sta ga družini Monteg in Kapulet dojeli šele ob smrti svojih ljubljenih Romea in Julije.
»Nedotakljivi« so vse, kar dobro branje mora biti: zanimiva pripoved o ciganskih usodah, duhovita in velikokrat humorna tudi tedaj, ko avtor pripoveduje o manj svetlih, morda tudi nekoliko bolečih plateh ciganskega življenja, napisana v meni zelo dopadljivem slogu in krasnem jeziku, ki ga začinjajo posamezni ciganski izrazi. Pripoved od začetnega poglavja, ki je naslovljeno »Mit«, skozi opis štirih moških usod sklene krog v zadnjem poglavju, ki nas spomni na manjkajoči žebelj križanega Kristusa, ki ga avtor omenja v prvem poglavju.
Moram reči, da je mit o ciganih v marsičem potrdil, pa tudi spremenil moje videnje teh ljudi. Zame je skoraj povsem nova njihova brezpogojna ljubezen do tistih, ki jih imajo radi: staršev, mož in žena in otrok. Mi, »beli«, v teh konfuznih časih že skoraj ne vemo več, kaj to je, ali pa je ne znamo udejaniti. Zagotovo pa ne tako požrtvovalno kot Lutvija Belmondo, ki je za svojega ostarelega očeta iskal Petrovo skalo, svojega dragega Dona pa skušal spraviti na pravo pot.
Ivana Šikonja
MALI PRINC
Knjigo preberem enkrat na leto, vsakič »najdem« v njej nekaj novega; zdi se mi, da zasledim tisto, kar takrat potrebujem.
če gledam zgodbo kot celoto, me je prevzelo veliko stvari:
– kako odrasli pozabljamo, da smo bili včasih sami otroci,
– kako odraslim pomenijo le številke nekaj (lepa hiša ne – stala je 300000 evrov to pa je nekaj),
– kako včasih odrasli ne želimo razumeti, da so otrokove težave zanj res pomembne, ga želimo na hitro odpraviti,
– spoznanje malega princa, kako moramo soditi po dejanjih in ne po besedah,
– kako se nam velikokrat zgodi, da šele ob odhodu/slovesu ugotovimo, da nam je nekdo oz. nekaj pomenilo,
– da lahko od nekoga zahtevaš le tisto, kar zmore,
– ugotovitev kralja, da je samemu sebi najtežje soditi,
– razlaga kače, da je lahko tudi med ljudmi samotno,
– nauki lisice (le tisto spoznaš, kar udomačiš; kdor hoče videti, mora gledati s srcem; za vedno si odgovoren za tisto, kar udomačiš),
– besede kretničarja, da nihče ni zadovoljen tam, kjer je,
– spoznanje malega princa, da lahko imajo ljudje pet tisoč vrtnic v enem vrtu in ne najdejo v njem, kar iščejo… in vendar bi lahko našli v eni sami cvetlici, enem požirku vode…
– slovo malega princa (sam bo imel 500 milijonov vodnjakov, pisatelj pa 500 milijonov kraguljčkov – oba sta pridobila).
GALEB
Tudi Jonatana Livingstona Galeba večkrat prebiram in vedno znova me prevzame njegova vztrajnost, volja, moč, drugačnost. Velikokrat vidim odseve naših življenj v življenju galebov v jati.
Utrinki, ki mi dajo za misliti:
– kar se je Galeb naučil, je želel deliti z drugimi,
– vedel je, da zaradi drugačnosti ne bo priljubljen pri ostalih, a je vztrajal,
– Galeba ni bolela samota, ampak to, da ostala jata ni želela spregledati, se učiti, napredovati,
– svoj naslednji svet si izbiramo s tem, česar se naučimo v tem; če se ne naučiš ničesar, bo naslednji svet enak sedanjemu, premagovati boš moral prav iste omejitve…,
– vedno gre, kadar veš, kaj delaš,
– »dokler ne boš znal leteti skozi preteklost in prihodnost, ti bo sedanjost uhajala«,
– posvečaj svoje delo ljubezni,
– » Ne bodi trd z njimi Peter Galeb. Ko so te drugi galebi izvrgli, so prizadeli le sami sebe in nekoč bodo to vedeli, nekoč bodo videli, kar vidiš ti. Odpusti jim in jim pomagaj razumeti.«
– vse, kar nas omejuje, moramo pustiti ob strani,
– nihče ni poseben, vsi imamo enake možnosti,
– umetnost je, da skušamo ovite premagovati po vrsti, potrpežljivo,
– »Sovraštva in zla ne ljubimo. Treba je vaditi, da vidiš pravega galeba, tistega dobrega, ki je v vsakem izmed njih; in jim pomagati, da ga vidijo sami v sebi. Na to mislim z besedo ljubiti.« (Peter sprašuje Galeba, kako naj ljubi tistega, ki ga skuša ubiti.)
– »Nikar ne verjemi tistega, kar ti govorijo oči. Kažejo ti samo omejitev. Glej s svojim razumevanjem, odkrivaj tisto, kar že veš, pa boš videl, kako je treba leteti« (zadnje besede Galeba Petru)
ALKIMIST
Tudi Alkimista sem že prebrala večkrat. Tudi ta zgodba premore kar nekaj življenjskih resnic, napotkov:
– tvoja želja je poslanstvo na tem svetu in želja se je rodila v duši stvarstva,
– ljudje prehitro ugotovijo, kaj je smisel njihovega življenja in morda zato tako zgodaj odnehajo,
– če zdaj obljubljaš to, česar nimaš, boš izgubil željo, da bi to sploh našel,
– obstaja govorica onkraj besed, ki jo razumejo vsi
– vse je le eno,
– zmeraj moraš vedeti, kaj hočeš,
– nikoli se ne odpovej sanjam,
– odločitve so samo začetek nečesa, kar se ima zgoditi,
– nihče se ne sme bati neznanega, zakaj vsakdo je sposoben ustvariti to, kar si želi in potrebuje,
– življenje je le trenutek, ki ga živimo,
– vztrajnost in pogum sta pomembna pri iskanju osebne legende,
– sipine se z vetrom spreminjajo, a puščava ostaja enaka,
– skrivnost je v sedanjosti,
– ljubezen nikdar ne odvrne človeka od osebne legende,
– ne misli na tisto, kar zapuščaš,
– učiš se lahko le z dejanji,
– prisluhni svojemu srcu, zaklad je tam, kjer je srce,
– najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod,
– samo ena stvar lahko prepreči, da se sanje ne uresničijo – strah pred neuspehom,
– »Dušo sveta hranimo sami, zemlja bo slabša ali boljšale toliko kot bomo mi slabši ali boljši«,
– »Vsakdo, kdorkoli že je in karkoli že počne, igra najpomembnejšo vlogo v Zgodovini sveta. Vendar največkrat tega ne ve.«
Katja Oman
Mislim, da roman govori o hrepenenju.
Pastir si je želel nekaj več. Nekaj kar ni našel med svojimi ovcami, čeprav si je na začetku svoje poti mislil, da so potovanja tisto, po čemer hrepeni. Pravzaprav na začetku svoje poti sploh ni vedel, kaj si želi, dokler ni sanjal o zakladu. Ko si je izoblikoval željo, ko si je materializiral sanje, je dobil zagon do potešitve iskanja.
Pa vendar se v tej knjigi sprašujem, ali dejanja opravičujejo cilj. Ali je za dosego oz. uresničitev sanj resnično treba žrtvovati vse, tudi ljubezen.
»Nikoli ne boš doumel, da ljubezen nikdar ne odvrne človeka od Osebne legende. Kajti, če ga potem to ni resnična ljubezen, ki govori govorico sveta.«
Edina zrela oseba, oseba, ki je doumela Osebno legendo je Fatima. Ženska, ki je vedela, da če moški ne bo dosegel svoje igračke, bo nesrečen. Pokazala je svoje nesebično ljubezen, ljubezen, ki daje, ne jemlje.
Draga misel, ki me je v knjigi prevzela je ta:
»Odločitve so začetek nečesa, kar se še ima dogoditi. Ko se odločimo, se predamo mogočnemu toku, ta pa nas naplavi na kraj, ki si ga v trenutku odločitve nismo niti v sanjah predstavljali.« …«Včasih je potrebno iti daleč, da najdemo to, kar je že od nekdaj v nas.«
Na hitro mi alkimist deluje mačističen.
Ne vem, ali je pastir dojel, da je zaklad pot po kateri hodiš in ne kraj kamor si namenjen. Konec knjige pa vendarle govori o kraju oz. zakladu, ki ga je celo pot iskal in našel.
Meta Hudournik
