Pa smo ga izdelali!
Našega Tonča, vendar! A kdo je to?
To je super uporaben elektromagnet, ki si je zaradi svoje vsestranske uporabnosti prislužil ime po naši »Antonki«.( Priznamo, da je Tonč tudi naš hrček, pa močeradi in želva, čeprav nismo prepričani o njenem spolu!)
Torej, naj se vrnemo k super Tonču in njegovi zgodbi.
Ko smo si ogledali filmček na veselošolski strani, smo kot po navadi staknili glave. Priznamo, da je bilo to za nas precej neznano področje in zato tudi večji izziv. Pobrskali smo po internetu in poglobili ter nadgradili naše znanje.
Kako torej izdelati močnejši elektromagnet in ga morda celo koristno uporabiti?
Najprej smo se seznanili, kako število navojev žice in debelina ter dolžina žeblja vplivajo na jakost magneta pri isti napetosti.
Ugotovili smo, da več kot je navojev žice in debelejši oziroma daljši je žebelj, močnejši je elektromagnet.
To je bila osnova za izdelavo načrta za našega super Tonča.
Pri pripravi materiala smo na pomoč poklicali našega prijaznega hišnika Staneta, da nam je pomagal z odpadnimi cevmi, pa še s kašno bakreno žičko. Na plastični tulec smo najprej družno navili pet slojev bakrene žice. V sredino tulca smo namestili železni vijak in vse skupaj pritrdili na plastično cev za vodovodno napeljavo. Skozi cev smo potegnili dve žički in tako glavo elektromagneta povezali z baterijami, ki smo jih namestili na priročno oblikovan zgornji del cevi.
Da je bil elektromagnet popoln, smo vmes namestili še preprosto stikalo in ga tako po potrebi vključili ali izključili.
Najbolj napet trenutek je bil, ko smo našega Tonča, ki smo ga, jasno, oblekli v barve naše šole, še preizkusili! In ko je uspešno opravil preizkus, je bilo naše navdušenje ogromno! Priznamo, odvalil se nam je kamen od srca! Tonč deluje, hura!
Kako ga koristno uporabiti? Ideje so kar vrele na plan. In nekaj smo jih tudi uresničili.
Najprej smo s pomočjo Tonča ločili kovinsko embalažo. V eno posodo smo zbrali embalažo iz železa, v drugo pa embalažo iz aluminija. Na Tonča smo bili res ponosni, saj ga niso utrudile tudi največje pločevinke.
Tonč se je nato odlično izkazal pri pobiranju drobnih bucik, ki so se po »nesreči« razsule po tleh.
In na koncu smo se lotili še čiščenja tehnične delavnice, kjer pogosto vrtajo, žagajo in še kaj. Učiteljico smo razveselili, ko je naš Tonč s kupa železnih opilkov in žagovine v nekaj sekundah ločil opilke.
Priznamo, na našega super Tonča smo res ponosni, saj odlično zastopa barve naše šole, ki je seveda EKO!
Poskusniki
OŠ Antona Aškerca
Velenje