Piševa Vam, pa niti ne poznava dovolj tehtnega razloga za to, ampak naju je pogled na šolsko stran popolnoma pahnil v nostalgijo.
Žalostno je, da se tega začneš zavedati šele, ko se vse zaključi… Ko nimaš možnosti, da bi izbiral. Ampak moraš preprosto zaključiti in oditi naprej. V nov svet! Drugačen… Poln neznanih obrazov… Zanimivo pa je, da na začetku vse izgleda enostavno… Vendar še zdaleč ni tako! Pot, ki jo moraš ubrati je neznanec ob katerem ne poznaš bližnjic in zasilnih izhodov, vidiš samo naprej… Skratka izgubiš tisti občutek ozadja, ki te je nekoč spremljal. Izgubiš del sebe. Ampak vse spomine potisneš v olepšano ozadje, pa četudi tisti trenutki niso izgledali tako posebno, se jih zagotovo spominjaš z drugačno barvo. Svetlejšo.
Ko zaključiš neko poglavje in odpreš novo, je zelo težko ohraniti vezi, ki so te včasih izpopolnjevale in ti dajale občutek, da si… Da obstajaš! Ampak kjer je volja je tudi moč… Pravijo… Vložiti pa je potrebno veliko truda in časa, da ohraniš neko pravo prijateljstvo… Četudi ne na takšnih temeljih kot nekoč. Pa vendarle…
Res, nikoli si nisva mislili, da bova kdajkoli to rekli. Vendar nikoli, ne reci nikoli! Ja… Pogrešava kuharice in njihove specialitete, pa gospo knjižničarko, ki si je toliko prizadevala ohranjati mir v knjižnici. Pri nas… pa to preprosto ni bilo mogoče… (smeh), pa ure fizike, matematike, kemije in geografije…itd.. Ki so nam nevede prinesle veliko znanja. Verjeli ali ne…
Slovenščina… Pa kaj za vraga toliko pravil! Smo se včasih nejevoljno spraševali, ko smo odhajali od ure… Poznava odgovor. Ja, šele zdaj… In gospa razredničarka. Ko pomisliva za nazaj, se nama kar malo smili, glede na to koliko sivih las smo ji povzrožili.. Ampak kjub vsemu, smo ji gotovo ostali v lepem spominu. Kot tudi nama vsi profesorji, ki so naju morali prenašati pri svojih urah in popravljati najine nepregledne kontrolke.
Vsem se zahvaljujeva, jih lepo pozdravljava ter želiva še naprej uspešno poučevanje in medsebojno sodelovanje. To šteje!