ROŽA
Roža raste in sili v nebo.
Rože sejem, rože vonjam.
Rože moje so zlato.
Jutra brez pogleda na rož ni!
Le ona tako lepo cveti.
Boža moj korak ta roža.
Ker ona je nekaj in raste,
kakor goba.
Roža raste le pri srcu,
srcu, ki ji bo v srcu.
DELO ČAKA
Tudi kadar smo doma,
čaka delo nas za dva!
Pisat, risat hitro zdaj,
da ne zgodi se direndaj.
Delo čaka, ura taka,
otrok čopič svoj namaka.
Delo čaka le na me,
to se zdaj že vendar ve!
Delo te pa ne dočaka,
če kdo se še igra junaka.
Hitro, hitro v lepi raj,
da dočakam jutri-dan.
KOLEDAR
Bil je lep, hladen dan. Tistega dne je bil medved Miran še posebej vesel, kajti imel je rojstni dan! Pel je pesmi in plesal, poskakoval … Bedel je dolgo v noč in odpiral darila, ki jih je dobil. Ko je videl, kaj vse so mu prinesli, je še bolj poskakoval in prepeval.
Zjutraj, ko je zazvonilo v cerkvi, se je medved spet zbudil. Mislil je, da ima še vedno rojstni dan, kajti zanj je njegov rojstni dan vsak dan! Ker medvedi pač nimajo koledarja. No, vsaj do tega dne.
Zgodilo se je:
Ko je medved Miran tako poskakoval, je zbudil lisico Jožico. Zvito ga je pogledala in si skrivaj rekla: »Trapasti Miran! Misli, da ima spet rojstni dan, a na koledarju točno piše, da ga je imel včeraj! Ah, saj sem skoraj pozabila, da medvedi nimajo koledarja.« Tedaj je prišel Miran in ponosno rekel: »Oh, Jožica, spet je moj rojstni dan!« Nasmehnila se je in mu povedala, da ima rojstni dan samo enkrat na leto! Miranu je v hipu postalo jasno, zakaj danes ni dobil daril. Nato jo je vprašal: »Jožica, kako pa veš, kdaj je tvoj rojstni dan, če je pa toliko dni in toliko noči?« Odgovorila mu je: »No, Miran, zato pa imamo koledar! Izvoli. Tega ne potrebujem. Lahko ga imaš ti in vsakič boš vedel, kdaj je tisti dan.« V roko mu je potisnila koledar.
Miran je bil Jožici zelo hvaležen. Zdaj ve, kdaj je njegov rojstni dan.
Tija Pesjak, 4. a